3 - Geografski inštitut Antona Melika - ZRC SAZU

GEOGRAFIJA SLOVENIJE 14
PREDGOVOR
Pri~ujo~a Kladnikova knjiga je nekak{no logi~no nadaljevanje njegove publikacije z naslovom Pogledi
na podoma~evanje tujih zemljepisnih imen (Georitem 1, Zalo`ba ZRC 2007). Medtem ko tam obravnava
predvsem teorijo podoma~evanja in standarde, ki danes vladajo bodisi v svetu (OZN) bodisi v posameznih
kulturnih in jezikovnih okoljih, je v tej knjigi s tematiko podoma~enih tujih zemljepisnih imen
poudarek zlasti na razvoju in primerjavah podoma~evanja v zgodovini slovenske atlasne literature. Pri
tem avtor ne za~ne z najstarej{imi omembami tujih geografskih imen v sloven{~ini, ki zagotovo segajo
na same za~etke slovenske publicistike. A `e Matej Cigale, ta vsestranski veleum, je v svojem Atlantu,
prvem slovenskem atlasu, ki je po listih izhajal med letoma 1869 in 1877, navedel in uporabil kar
4178 podoma~enih tujih zemljepisnih imen. To je bila v razvoju slovenskega zemljepisnega imenja izjemno
pomembna prelomnica, ki jo velja v prihodnje poudarjati {e bolj kot doslej. A prete~i je moralo kar 130 let,
da smo kon~no dobili prvo temeljitej{o analizo tega dejanja skupaj z analizo {e mnogih drugih podobnih
atlasnih projektov, ki so se zvrstili pozneje.
Za dana{nje potrebe je to izjemno aktualna tema, saj ne zaposluje samo geografe v okviru atlasne
ter {olske geografije, ampak tudi normativno slavistiko in v zadnjem ~asu tudi zalo`ni{tva. Imenje v atlasih
je poleg reliefne podlage njihov najpomembnej{i del. Zato so zemljepisna imena najbolj izpostavljen
del posameznih atlasov, in to ne le pred strokovno, ampak tudi pred ostalo javnostjo. So kartografski
prepis ~lovekove prisotnosti in njegove dejavnosti ter vplivov na nekem oziroma skoraj vsakem del~ku
zemeljskega povr{ja, ali kot citira avtor te knjige Ó Maolfabhaila (1992): »… Na{i zemljevidi ostajajo
brez povezave s ~lovekom, dokler jih ne obogatijo zemljepisna imena …«.
Hkrati pa ugotavljamo, da se od ene do druge izdaje istega ali razli~nih atlasov venomer dogajajo
spremembe, zlasti spremembe v na~inu pisanja zemljepisnih imenih, v njihovem {tevilu, obliki in rabi,
ki jih povzro~ajo ali pa celo zahtevajo zgodovinski in politi~ni dogodki in procesi, v okviru njih pa celoten
razvoj dru`be. Zlasti v zadnjih dveh, za na{o zgodovino in prihodnost najbolj pomembnih in dinami~nih
desetletjih, je `e kar te`ko slediti vse {tevilnej{im kartografskim in u~nim pripomo~kom, ki tudi zaradi
pomanjkljivih pravil za njihovo slovenjenje ka`ejo zelo neenotno rabo tujih zemljepisnih imen. V ozadju
tega so torej tudi razli~ni pristopi in nameni avtorjev ter zalo`nikov, pa tudi pri~akovanja uporabnikov.
A tudi to {e ni vse. Nacionalna, kulturna, gospodarska in jezikovna emancipacija posameznih narodov,
z njimi vred tudi narodnostnih drobcev in manj{in, {e pove~uje pestrost jezikovne in s tem toponimske
ponudbe, kar {e dodatno zapleta problem pravilne oziroma ustrezne rabe in izreke zemljepisnih imen.
Zanje bi bil pogosto potreben poseben zamotan sistem foneti~nih znamenj, ~e bi se hoteli povsem pribli-
`ati pravilni izreki. A tega pogosto nismo sposobni celo v lastnem kulturnem okolju, saj ni mogo~e na
enostaven na~in obvladati krajevnih posebnosti, kakr{na je, na primer, nare~na izgovorjava imena Bovec,
kot B c, ali pa za ve~ino govorcev neobvladljiva izgovarjava vel{kega festivalskega mesta Llangollen
z izgovorjavo hlangothlen. In tudi ~e vemo, kako neko ime pravilno izgovarjati, nas bodo doma~ini zaradi
dolo-~enih glasovnih posebnosti {e vedno imeli za tujce! Pa vendar, ali nimamo ve~ od `ivljenja, ali se
ne po~utimo bolje in bolj doma~e, ~e se pri izgovorjavi nekega tujega zemljepisnega imena malce potrudimo,
pa ~etudi s tujim naglasom? To spada v kulturni in jezikovni pluralizem, kar je izziv sodobnemu
~loveku, zlasti tistemu, ki ga zanimajo drugi kraji, ljudje, kulture in zgodovina. Ideala, biti sposoben vsako
tuje zemljepisno ime izgovarjati na pristen na~in, skoraj ni mogo~e dose~i, a ~im ve~ tega smo ve{~i,
tem zanimivej{i se nam lahko zdi ta svet. [e bolj, ~e po naklju~ju ali hote izvemo, da ime enega najbolj
znanih in najnevarnej{ih severnoameri{kih vulkanov Mt. St. Helens, ki je eksplodiral leta 1980, nima
ni~ skupnega s sv. Heleno, pa~ pa ga je poimenoval kapitan in raziskovalec George Vancouver, ker je
s tem `elel po~astiti svojega prijatelja Alleyneja Fitzherberta, barona St. Helensa (1753–1839), med
letoma 1790 in 1794 britanskega veleposlanika v [paniji. Ali pa drug primer, zadnja desetletja zaradi
potresov pogosto omenjani prelom Sv. Andreja ali kar Andrejev prelom v Kaliforniji ni poimenovan po
kak{nem svetniku, ampak po manj{em kalifornijskem mestecu San Andreas, zato bi bilo ime na~eloma
treba ohraniti v bolj originalni obliki, a se je zaradi dolgoletne rabe `e preve~ zakoreninilo v poslovenjeni.
e
7