Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

109
Medtem ko ne smemo pozabiti na razlike med likoma, bom naštel nekaj zanimivih podobnosti. Toldi kot popolnoma
romantičen glavni lik pomaga avtorju uresničiti vlogo, ki jo opredeli István Margócsy (Margócsy 1999: 30), in sicer to, da avtor
sočasno ustreza dvema zahtevama: da hkrati izraža kolektivno in individualno željo, občutja ter vidike. Ni več treba
nasprotovati tezi Györgya Lukácsa, ki ji je sledil tudi urednik Aranyevih Izbranih del János Barta, da naj bi bil Toldi
predstavnik ljudskega realizma ter plebejskega, demokratičnega gibanja (Barta 1952: 475). Bolj točno opredeli Toldijev lik
Balázs Nyilasy, ki v svoji monografiji trdi (Nyilasy 1998: 42), da so pri Aranyevem glavnem liku najpomembnejše
komponente junaška idila, žanrska tradicija epa (ki ga je Arany drugod tako močno pogrešal) in pravljica. O tem zadnjem
elementu pravi László Négyessy, da lahko že pri Ilosvaiju, najpomembnejšem izviru Aranya, vidimo, kako združuje dva tipa
ljudske pravljice. In sicer je lepo vidna na eni strani zgodba Močnega Jana (Erős János), ki ima nadčloveško telo, in
takoimenovanega Zlatolasa (Aranyhajú), ki po dolgem siromaštvu in blodenju po kraljevem dvoru premaga tujega viteza
(Vojnovich 1929: 126). Katalog Aarneja in Thompsona potrjuje občutek, da je bil motiv močnega junaka dobro znan tako v
slovenskih kakor tudi v madžarskih ljudskih besedilih: katalog namreč omeni 14 slovenskih in 20 madžarskih zgodb Močnega
Jana (Strong John) pod kategorijo Nadnaravne moči ali znanja (Supernatural power or knowledge; Aarne – Thompson 1961:
225-226).
Levstikov glavni lik se razlikuje od Aranyevega predvsem po tem, da svojo vlogo razume z ironijo, saj Krpan reče o svojem
junaškem dejanju: »bodo postavači še celo skladili pripovedovalke in pesmi«. Seveda lahko Krpana in Toldija razumemo tudi
kot predstavnika narodnega duha. Hkrati je v tem procesu velika razlika: medtem ko se Madžari lahko z nostalgijo spominjajo
samostojne kraljevine, ki predstavlja politično sklicevanje na pravo samostojnost, se Slovenci ne morejo. To je po mojem
mnenju lepo razvidno iz tega, da je Toldijev največji cilj postati kraljev vitez, Krpan pa se precej užaljeno vrne domov. Pri
Aranyu je kralj pravičen in ima kot največja moč pravico vse urediti in kot v pravljicah vsem izreči sodbo, kakršno si zaslužijo.
Pri Levstiku ima cesar komično vlogo, posebno v odnosu do cesarice, čeprav lahko na koncu on sam odloči o Krpanovi usodi –
proti cesarici ali ministru Gregorju. Ta vloga je še bolj poudarjena, ko lahko beremo opis oblek, ki jih Krpan nosi na kobilici.
Ta scena se navezuje na Cervantesovega Don Kihota ter hkrati na tretji del Aranyeve trilogije, kjer stari Toldi predstavlja
podoben lik, ter še bolj njegov hlapec predstavlja Sanča Pansa. Kakor za Don Kihota tudi za Krpana ni srečne ljubezni, Toldi
pa v prvem delu trilogije popolnoma zavrne to čustvo. Kakor pri Aranyu, tudi pri Levstiku lahko opozorimo na otroška čustva
do matere.
Zanimiva je teza Mirana Hladnika, ki postavlja sol oz. angleško sol v središče svoje analize kot ključni element Levstikove
pripovedi. Kamor so mogli potovati tihotapci in kupčevati s soljo, so prenašali slovenski govor in obdržali narodno kulturo.
»Na vprašanje, kaj je torej Krpan tovoril na svoji kobilici, smemo odgovoriti, da je tovoril metaforo« (Hladnik 2002: 234).
Martin Krpan ne bo torej več le kmet kot nasprotje gosposke oblasti (npr. pri Soldnjaku), ampak bo nasprotje njej kot nosilec
novih vplivov.
Ne da bi našteval očitne podobnosti med avtorjevima karierama, bi opozoril na vzporedne literarno-teoretske teze v
Popotovanju od Litije do Čateža in v Naiv eposzunk (Naš naivni ep). Leposlovni deli lahko razumemo kot uresničitev
teoretsko-ustvarjalnega načela: leposlovje naj črpa iz ljudskih motivov.
Dejanja orjaka kot tema ljudskih pravljic ali drugih vrst leposlovja sploh ni samostojen pojav v naših književnostih. Omeniti
moramo lik Pála Kinizsija, Marka Kraljeviča ali Kralja Matjaža. Ali lahko najdemo kakšen stik med njimi? Magdolna
Veselinović-Šulc meni, da lahko vidimo tipološko sorodstvo med Markom Kraljevičem in Toldijem. Njena teza temelji na tem,
da je telo likov podobno in imajo liki podobno mesto v narodnem kolektivnem spominjanju. To teorijo István Fried močno
zavrne in trdi, da takšno sorodstvo ne zadostuje. Kot možen okvir primerjanja predlaga zgodbo o Pegamu in Lambergarju
(Fried 1979: 262). Ta polemika se mi zdi koristna za mojo študijo, saj je zgodba o Pegamu in Lambergarju pomemben
predhodnik Martina Krpana, ravno tako, kot je besedilo o Toldiju Ilosvai-Selymesa Aranyeve pripovedne pesnitve. Če torej
filološko pregledujemo podobnosti med Martinom Krpanom in Aranyevem Toldijem, lahko naštejemo naslednje:
1. oba avtorja sta si izbirala narodno-predstavniški lik, ki izstopa s svojo fizično močjo
2. na začetku zgodbe, pred tegobami, ki jih mora premagati, glavni lik kaže svojo moč (prevzdigne kobilico s tovorjem ali
drži žrd) palatinu oz. cesarju
3. glavni lik se mora bojevati v vladarjevem dvoru proti nasprotniku, ki ga nihče ne more premagati
4. glavni lik in nasprotnik se pred bojem rokujeta, nasprotniku izbruhne kri
5. gledalci gledajo boj od daleč, ko glavni lik premaga nasprotnika, odseka njegovo glavo in jo pokaže gledalcem, ki
navdušeno slavijo zmagovalca
Iz teh točk lahko vidimo, da so nekateri elementi pri obeh avtorjih zelo podobni. Zato predpostavljam, da bi lahko bil stik
med besediloma poleg zelo močnega tipološkega sorodstva tudi geneološki. Vprašanje je torej dano: kakšno konkretno srečanje
lahko najdemo med književnostma in književnikoma?
Tega, da je Levstik bral Aranyevega Toldija, ne smemo popolnoma izključiti, saj bi lahko imel v rokah, kakor sem omenil
na začetku, nemški ali mogoče srbski prevod. Posebno če upoštevamo veliko podatkov, ki poročajo o slavi Toldija tudi na
tujem. Do zdaj o direktnem stiku med Aranyem in Levstikom ni podatka. V tem primeru, ker so podobnosti zelo močne, je po
mojem mnenju treba pričakovati, da je zgled obema avtorjema kako tretje besedilo. Že omenjeni avtor, Ilosvai-Selymes teh
elementov ne omeni, kakor tudi Cegnar v svojem Pegamu in Lambergarju ne. Torej poleg neposrednega stika tudi ni nemogoče
izključiti, da je obstajalo ljudsko besedilo, katerega varianta je bila znana tako Levstiku kot Aranyu. To bi pomenilo podobno
močen stik med dvema kulturama (izključil ne bi niti drugih kultur), kot je lik Kralja Matjaža, čigav vpliv na leposlovje je v
svoji monografiji obdelal István Lukács. Iz do zdaj znanih elementov (pravljic, drugih leposlovnih del) bi bilo težko razumeti,
zakaj sta se avtorja odločila tako pogosto enako.
Na koncu bi še kratko povzel svoje mnenje. Torej Toldijeve vzporednice v slovenski književnosti so mnogobarvne:
zadevajo dva velika kroga, in sicer umetnostne izdelke prekmurskega knjižnega jezika in Levstikovega Martina Krpana. Janoš