Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

121
prepleteni z različnimi dejstvi in organsko speti v besedilo, ki zaradi tega ne potrebuje dodatnih fiktivnih prvin, saj gre za
»nepričakovano ujete resnične dogodke, včasih brez poante« (Klátik 1968: 302).
Posebej podrobno opiše mesto Brno, v katerem so se med potovanjem tudi ustavili in si ga ogledali. Poleg opisa mesta in
znamenitosti še posebej podrobno navaja zgodovinske podatke o gradu Špilberg. S temi opisi se Vansová distancira od načina
izražanja personalne pripovedovalke, ki na začetku uporablja pogovorni način izražanja, narečne izraze ter izrazno preprostost.
Vansová v tem delu besedila kopiči opise razgledanega človeka z bogatim besednim zakladom tako v slovaškem kot tudi v
latinskem in nemškem jeziku. Pripovedovalka ne dohaja izražanja Vansové in tako se »fiktivna podoba pripovedovalke zlije z
avtorico« (Klátik 1968: 301). Preprost, pogovorni jezik pripovedovalke lahko razumemo kot željo 'biti slišana' tudi širši
množici ljudi, biti komunikativnejša, ne samo za vrste inteligence, ampak tudi za širši krog bralcev. Potopis je Vansoví ponujal
več možnosti pri izbiri jezika in mogoče si ga je ravno zato izbrala kot žanrsko orodje za prekinitev tako svojega načina pisanja
kot tudi konvencij o pisanju potopisa.
V želji popotnice, ki se odpravlja na Narodopisno razstavo v Prago, je skritega nekaj več kot običajna vedoželjnost
posameznika ter želja po spoznavanju in odkrivanju novih krajev. Fiktivna personalna pripovedovalka, Johanna Georgiadesová,
na začetku potopisa, ko možu našteva razloge za svoj odhod na razstavo v Prago in ga na ta način skuša prepričati, da odide z
njim tudi ona, pravi, da »imamo mi tudi druge obveznosti, ne samo do otrok, mi imamo obveznosti tudi do sebe in še več, do
naroda« (Vansová 1930: 11). Obisk razstave Georgiadesová razume kot obveznost do naroda, v tem vidi priložnost za krepitev
narodne zavesti in narodne identitete. Lastno prepričanost in podporo narodnemu programu pripovedovalka izkazuje tudi
navzven, in sicer z oblačilnim videzom, manj je zaznati notranjo prepričanost. Gospod Georgiades si je po pripovedovalkinih
besedah »naročil novo obleko pri našem narodnem krojaču« (Vansová 1930: 10) in pripovedovalka ima željo, da bi dobila še
eno »narodno vezenino (srajco)« (Vansová 1930: 15). Ta diskurz predstavlja konkretno podobo sveta v konkretnem časovnem
trenutku. Predstavlja medij, ki želi pripomoči h konstruiranju slovaške narodne identitete in s tem potopis pridobi
narodnokonstitutiven značaj. Avtorica je v potopis vnesla prvine, ki so kazale na narodno samobitnost in slovaško narodno
identiteto, kakor tudi na obstoj slovaškega jezika, ki je konec 19. stoletja postal del orožja pri izražanju narodnih in političnih
tendenc. Izražanja narodnega prepričanja delujejo precej komično, toda veliko manj patetično kot pri starejši generaciji
pisateljev (npr. Kollár, Hurban, Vajanský) in so bila zagotovo posledica pripovedovalkinih osebnostnih lastnosti. Predstavljala
so umetniško transformacijo narodno-reprezentativnih znakov, kar je bila zagotovo velika želja pisateljice po narodni
reprezentaciji.
Georgiadesovi razstava ne pomeni samo prezentacijo slovaškega naroda, ampak vseslovansko prezentacijo in izrazito
podpira vseslovansko idejo vzajemnosti. Znano je, da je bila Vansová zagovornica vzajemne češko-slovaške ideje, pod katero
bi lahko nastopili skupaj Slovaki in Čehi v takratni etnično mešani Avstro-Ogrski. Kot piše v nadaljevanju, »nas žene
plemenitejša želja. Mi ne gremo gledat neznanih krajev, mi se gremo poveselit z brati in sestrami, poveselit se nad uspešnim
skupnim delom.« (Vansová 1930: 22)
Ko so prispeli v Prago, so se odpravili na Narodopisno razstavo, ki že ob samem vhodu nanje naredi občutek impozantnosti
in dovršenosti. V Narodopisni palači občudujejo domove z gospodarskimi poslopji iz različnih predelov Slovaške in Češke
(npr. Břeclav, Olomouc, Šlezija, Orava, Čičmany, Jaroměř) kot tudi iz drugih slovanskih dežel. Skupaj s človeškimi figurami in
figurami živali so kot nekakšen skansen. Predstavljene so prvine iz duhovne, družbene in materialne kulture (npr. šege in
običaji vsakdanjika in praznika, ljudsko pesništvo, ljudsko slovstvo, otroške igrače, narodna noša, vezenine, pisanice, pohištvo,
književnost, pohištvo, kovaški izdelki, kelihi, cerkvena umetnost). Predstavljeno je življenje in delo znanih slovaških in čeških
pisateljev (Frič, Čelakovský, Neruda, Jungmann, Kollár, Šafárik). Nekatere dejavnosti ljudi so prikazane s figurami oseb, ki še
bolj nazorno in v živo predstavljajo različne dejavnosti. Kulise, modeli, figure, makete in druge upodobitve slovanskega in
slovaškega sveta so predstavljali slovanstvo in slovaškost v etnično mešani Avstro-Ogrski. Cilj avtorice ni bil samo kopičenje
omenjenih razstavnih predmetov, ampak jim je želela dodati etiketo z dodatnimi pomeni.
Poleg predmetov, ki so bili predstavljeni na narodopisnem oddelku, imamo lahko tudi predmete z industrijskega oddelka za
znake narodne reprezentacije. Industrijski oddelek je, nasprotno od narodopisnega, predstavljal stvaritve tedanjega časa, ki jih
je ustvarila človeška roka, in sicer »vse najlepše, kar je industrija ustvarila, najdemo tukaj nakopičeno, /…/ predvsem ročno
izdelane predmete, kot so posteljnina, oblačila, porcelan, steklo, orodje, slike /…/, kočije, jermene, ure, fotografije, knjige in še
mnogo drugega« (Vansová 1930: 155–156). Razstava je predstavljala nekakšno enciklopedijo načina življenja tako Slovakov
kot tudi Slovanov nasploh.
Večer je bil za udeležence razstave namenjen medsebojnim druženjem Slovakov in Čehov, na katerih se kaže češkoslovaška
vzajemnost, povezanost ter občutek pripadnosti in bratstva, kar jim daje občutek skupnega preživetja v etnično mešani
Avstro-Ogrski, močna je tendenca bratskega slovanskega sodelovanja. Pripovedovalka piše, da »če smo do sedaj premagali
tragedije, ki so nas več let spremljale, premagamo še to, kar nas čaka. /…/ V nas samih je možnost obstajati, kot narod,
potrebna je samo želja po združitvi, ne po trganju in delitvi« (Vansová 1930: 224).
SEMIOTIZACIJA NARODOPISNE RAZSTAVE V VANSINEM POTOPISU
Vsako umetniško delo, tudi literarno besedilo, predstavlja vrsto komunikacije, kjer so osnovne enote znaki, ki nekaj
reprezentirajo in katerih cilj je »prenos določene vsebine« (Lotman 1990: 45). Pri raziskovanju pomena znakov v literarnem
delu si lahko pomagamo s semiotiko. Ko gledamo na posamezne dele literarnega dela skozi prizmo semiotike, jih lahko
razumemo kot transformacijo resničnosti v druge dimenzije.