Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

metaforična podoba svoje generacije. Prototip generacije osemdesetih let je po Gazvodovem mnenju na eni strani razvajen, na
drugi strani pa se počuti popolnoma izgubljenega, nerazumljenega in osamljenega, je nesposoben vzpostaviti medosebne odnose
in prepoznati svojo lastno naravo. Njegova nesreča se pogosto konča v psihozi, norosti, samouničenju ali celo v samomoru. Ena
od značilnosti kratkih zgodb je močna prisotnost smrti, ki je rdeča nit vseh zgodb. Smrt se prikaže kot sestavni del življenja.
Zgodbe ne obravnavajo smrti kot nečesa tragičnega, temveč kot nekaj vsakdanjega, brez patetičnosti. Tematika smrti ne odpira
eksistencialnih vprašanj, prisotna je samo kot običajen, naraven in potreben življenjski pojav. Drugi značilnosti zgodb sta delež
fantastike ter v celi zbirki prevladujoča posebna skrivnostna atmosfera.
Zgodbe večinoma ustrezajo kriterijem kratkih zgodb, kot jih določa Alenka Žbogar (2005:17). V zbirki prevladuje
prvoosebni pripovedovalec, literarne osebe so v večini primerov največ tri, njihovi značaji niso detaljno izdelani ali pa sploh
niso izdelani, prav tako se ne razvijajo. Kot je splošno značilno za kratko prozo, se tudi v Vevericah začnejo zgodbe na sredini
dogajanja. Večinoma imajo en osrednji dogodek ali samo prizore iz vsakdana, različne nepomembne življenjske scene.
Dogajanje je pogosto zabrisano, neizdelano, kraj in čas dogajanja sta omejena. V večini primerov imajo zgodbe odprt konec, se
končujejo odsekano.
3.2. Nataša Kramberger: Nebesa v robidah: roman v zgodbah
134
Prvenec Nataše Kramberger Nebesa v robidah iz leta 2007 se nahaja nekje na področju med kratkimi zgodbami in
romanom. Kot avtorica sama označuje svojo delo s podnaslovom, je ta roman t. i. roman v zgodbah. Posamezna poglavja
romana – roman sestavljajo uvod, trije deli in več poglavij – nas spominjajo na kratke zgodbe. Zgradba romana se torej
popolnoma odtrga od tradicije. Zgodbe so med seboj tesno povezane, povezavo med njimi pa prepoznamo šele na koncu
romana, kar nam med branjem daje vtis fragmentarnosti. Poglavja niso povezana v zaporedju dogajanja, njihov pomen se nam
razkrije šele na koncu, ko jih vidimo v celoti. Na koncu se torej izkaže, da te kratke zgodbe gradijo celoto, ki jo lahko
poimenujemo roman. Čas različnih zgodb nenehno preskakuje iz sedanjosti v preteklost in obratno, tudi kraj se ves čas
spreminja. Sprememba časa in prostora je prikaz junakovih misli. To pomeni, da naslednjo kratko zgodbo vedno tvori neki
spomin, neka asociacija iz sedanjosti. Podlaga za nizanje zgodb je torej asociacija.
Roman predstavlja preplet dveh življenjskih usod, usode Jane, dekleta s slovenskega podeželja – ki je prišla ilegalno, torej
brez vizuma študirat v Amsterdam, mora pa se preživljati kot varuška kitajsko-nizozemskega otroka – in usode Bepija, starega
italijanskega priseljenca. Posamezne dele romana beremo z njunih perspektiv, in sicer prvega z Janine, drugega z Bepijeve,
tretjega pa s perspektive obeh. V drugem delu ugotovimo, da sta prvi in drugi del zgrajena po določenem redu, zgodbe so
namreč v obeh delih nanizane v enakih zaporedjih, samo z drugačne perspektive.
Atmosfera romana je tudi posebna. Barbara Korun poimenuje roman „roman reke” ali kozmogonični roman (Kramberger
2007: 269). Zgodbe se prepletajo kot valovi reke, ki hitijo proti svojemu koncu, proti izlivu, kar pa hkrati pomeni nov začetek v
krogoteku. Na različnih pomenskih ravneh kroži roman kakor voda, nikjer se ne konča. S tem je povezan tudi osrednji
metaforični motiv svete ribe, ki se v romanu pojavlja vedno znova. Fragmentarnost in iskanje pomena oz. povezave med
zgodbami, nenehno spreminjanje časa in prostora nam dajejo vtis brezčasnosti, ponovitve pa nas spominjajo na vrtenje življenja
v krogu.
Posamezna poglavja oz. posamezne zgodbe glede obsega, enotnosti časa, prostora in dogodka ustrezajo kriterijam kratkih
zgodb, zgodbe so osredotočene na en sam dogodek, v njih nastopa večinoma ena glavna oseba, en pripovedni subjekt, ki pa se v
različnih zgodbah menjuje. Pripovedovalec je vedno tretjeosebni, nikoli ne prvoosebni, kar predstavlja odmik od značilnosti
kratkih zgodb.
3.3. Goran Vojnović: Čefurji raus!
Prvenec Gorana Vojnovića, roman Čefurji raus! je izšel leta 2008. Leta 2009 je prejel prestižno nagrado Kresnik za
najboljši roman leta. V Sloveniji je bil izjemna uspešnica. V svojem romanu se Vojnović dotika fenomena ljubljanskih Fužin ter
vsakdanjega življenja priseljencev iz bivše Jugoslavije v slovenskem okolju. Bralcu razkriva svet, v katerem je sam odraščal,
razkriva svet geta, bralca seznanja z fužinsko folkloro z nogometom, burekom in vsemi drugimi stereotipi. Kdo je pravzaprav
čefur? Beseda čefur označuje pripadnika subkulture. Čefur je priseljenec ali potomec priseljenca iz držav bivše Jugoslavije v
Sloveniji. Prototip čefurja ima nizko izobrazbo, nizek življenjski standard, v slovensko birokratsko in nacionalno tkivo je slabo
asimiliran (Vojnović 2008: 186). Vojnovićevo knjigo lahko razumemo kot kratek vodič za ta fenomen. Roman je prava
zakladnica stereotipov, vicev, šal in vraž, ki jih so imeli Slovenci skozi leta na račun sosedov iz bivše Jugoslavije (Vojnović
2008: 187). Naslovi različnih poglavij in s tem celotna zgradba romana spominjajo na enciklopedije – zlasti na otroške
enciklopedije – z začetki na vprašalni zaimek »zakaj«. Posamezna poglavja predstavljajo raznolike strani stereotipne čefurske
eksistence (Vojnović 2008:186). Na primer naslov šestindvajsetega poglavja: Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu (Vojnović
2008: 96). Pripovedovalec obravnava ta fenomen s humorjem in ironijo. Vzporedno s tem pa dobimo vpogled v precej realen
svet družinskih tragedij, finančne stiske, pomanjkanja človeškega pogovora, pomanjkanja človeških medosebnih odnosov,
nezmožnosti medsebojnega komuniciranja, ignorance, ozkomiselnosti in tako naprej. Problematično obdobje odraščanja je tudi
pri Vojnoviću osrednji motiv. Ne pa na tako radikalen, včasih celo morbiden način, kot pri Gazvodu. Krizo za Vojnovićevega
pripovedovalca pomenijo vsakdanji pojavi kot na primer izločitev iz košarkarske ekipe, ne pa eksistencialne in duševne težave
kot pri Gazvodovih likih.
Posebnost romana je tudi njegov jezik. Avtor uporablja izraze iz vseh jezikov bivše Jugoslavije, predvsem kletvice in
druge retorične okraske. Jezik se uporablja na dveh ravneh. Slovenščina je jezik racionalno urejenega komuniciranja. Druga
sfera z enotami iz drugih južnoslovanskih jezikov se pojavlja na intimni ravni, za izražanje intenzivnih, večinoma negativnih
občutij.