Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

120
Maša Zavrtanik
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija
e-mail: zmsk1984@gmail.com
Semiotizacija potopisa Terézie Vansove
ABSTRACT: In this paper I would like to point out the fact that in her first travel book titled Mrs. Georgiades’ Travels (Pani Georgiadesová na cestách) Slovak
writer Terézia Vansová (1857-1942) expressed her original perception of the literary situation in Slovakia in the second half of the 19 th century. Through the
short interpretation of Vansova travel book, I will attempt to focus on her demonstration of position of the Slovaks in the Hungarian Empire at the end of the
19 th century. In this book Vansova tried to show Slovak national awareness and the Slovak identity through the ethnographic exhibition where the traditional
way of life of the Slovaks at the end of the 19 th century was exhibited. She perceived this exhibition as a way of national representation in ethnically mixed
Hungarian Empire.
Keywords: Terézia Vansová, travel book, semiotics, semiosis, national representation.
UVOD
Terézia Vansová (1857–1942), slovaška pisateljica, urednica, pesnica in prevajalka je svoj prvi potopis Gospa
Georgiadesova na potovanju s podnaslovom Vesel potopis v Prago na Narodopisno razstavo objavljala najprej v književni
reviji Slovaški pogledi (Slovenské pohľady) v letih 1896–97, v knjigi pa je izšel šele leta 1930 v Pragi. Pisateljica je v svojem
raznolikem žanrskem repertoarju (objavljala je tudi časopisne članke, poezijo, novele, romane, dramo, biografsko in spominsko
prozo) napisala še en potopis, z naslovom Iz dolnozemskih ravnin (Z rovín dolnozemských), ki je izhajal v časopisu Danica
(Dennica) leta 1905 v več številkah.
V pričujočem prispevku bom orisala večplastnost potopisa Vansove. Gre za humorističen in samoironičen potopis z
dokumentarnimi in narodno-reprezentativnimi prvinami. Pisateljica opisuje potovanje zavednih Slovakov iz Tisovca (osrednja
Slovaška) v Prago leta 1895. Tam je namreč tedaj potekala svetovno znana narodopisna razstava, katere se je udeležila tudi
sama pisateljica. Gre za zgodovinsko dejstvo (narodopisna razstava), ki ga je pisateljica vpletla v besedilo. Pisateljica je vpletla
v besedilo tudi druge dogodke, kot »kulturne, politične, zgodovinske, moralne, narodnostne in druge mikrosituacije, ki kot
znotrajliterarna snov gradijo konkretno besedilo« (Štuhec 2000: 15). Gre za zgodovinski diskurz, ki ga pisateljica projektira v
snovne, motivne in tematske sestavine potopisa. V potopisu ne gre toliko za ugotavljanje resničnosti dejstev, temveč za
opisovanje dogodkov in beleženje njihovih procesov, »njegova posebnost je v avtoričinih mnenjih in v pogledih na ljudi, s
katerimi je šla na razstavo in s katerimi se je na razstavi srečala, kot tudi o stvareh in problemih, ki jih je predstavljala razstava
sama« (Noge 1978: 455). Poleg poskusa interpretacije potopisa se bom v prispevku osredotočila na proces semiotizacije
opisane narodopisne razstave. Opis narodopisne razstave lahko razumemo tudi drugače kot v njegovi primarni funkciji, saj v
procesu transformacije razstava poleg primarne pridobi tudi sekundarno funkcijo.
KRATKA INTERPRETACIJA POTOPISA
Če potopis Vansové postavimo v njen ustvarjalni repertoar, ugotovimo, da potopis Gospa Georgiadesova na potovanju
predstavlja pomemben premik v avtoričinem načinu pisanja, in sicer premik od literarnih del s pozno romantičnimi prvinami
(predvsem v novelah, romanih, drami) k realističnim delom (potopis, biografija, spominska proza). Premik je opazen tako pri
izbiri žanra, v katerega je pisateljica vpeljala realistične prvine, kot tudi v načinu pisanja, saj »Vansová razume realizem v
njegovi najpreprostejši, opisni obliki kot zvesto, skoraj dokumentarno reprodukcijo življenja« (Klátik 1968: 295). To pomeni
premik od pisanja literarnih del s fiktivnimi prvinami k dokumentarno-spominski prozi.
Vansová že od samega začetka pripovedovanja v potopisu konstantno prepleta deskriptiven in informacijski način pisanja in
to vse poveže v celoto. Na začetku potopisa izvemo veliko o prostorsko-geografskih značilnostih, ki jih pripovedovalka niza na
poti iz Tisovca v Prago, kakor jih je moč opazovati skozi oči popotnika, ki potuje z vlakom.
Prav zanimivo je, kako je Vansová postavila dva pomembna kraja kulturnega in narodno-političnega življenja Slovakov kot
izhodiščno točko potopisa (Tisovec) in ciljno točko (Praga). Tako kot je bil Tisovec pomemben za Slovake, je tudi Praga
predstavljala takrat 'romarsko središče' tako za Slovake kot Čehe, in to ravno v obdobju neprestanega ogrožanja njihove
eksistence. Potopis je bil podkrepljen z ideološko noto in je nastal pod vplivom vseslovanske vzajemnosti.
Pripovedovalka na poti v Prago niza opise pejsažev, nekajkrat poudari nasprotja idiličnih naravnih lepot in zgodovinskih
mest na eni strani ter sodoben svet s tovarnami na drugi strani, s čimer je želela pokazati na določene paradokse nove dobe. Ko
potujejo mimo različnih krajev, pripoveduje tudi o zgodovinskih dogodkih, o kulturi, o ljudeh, ki so pomembno zaznamovali
določeno zgodovinsko obdobje in določen kraj. Posebej poudarja tudi narodno pripadnost prebivalstva določenega območja.
Delo je nasičeno z različnimi zgodovinskimi in geografskimi podatki in tako je potopis dobil izrazito dokumentaren značaj.
Nizanje faktografskih podatkov se ne spremeni v suhoparen in dolgočasen, niti preveč faktičen način pisanja, ampak smo lahko
priča spretnemu prepletanju dokumentarnega besedila z vtisi in doživetji pripovedovalke, polnemu njenih razmišljanj in tudi
dialogov z ostalimi popotniki.
Sporadično se pojavljajo dogodki. Kot je značilno za potopis, so dogodki porinjeni v ozadje, njihovo število je omejeno.
Povezava med dogodki ni tako močna kot v romanu. Dogodki predstavljajo avtonomne besedilne dele, ki se popolnoma
spontano in naravno pojavljajo v potopisu. Ne predstavljajo nagibov k umetniški ubeseditvi dogodkov. Dogodki so preprosti,