Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

133
Alma Várkonyi
Filozofska fakulteta Univerze Loránda Eötvösa, Budimpešta, Madžarska
varkonyialma@gmail.com
Generacija osemdesetih: najmlajša generacija sodobne slovenske proze
ABSTRACT: This paper deals with the most recent Slovene novels and short prose, written in the first decade of the twenty-first century by the youngest
generation of Slovene authors, born in the 1980s. Nejc Gazvoda in his short prose collection Vevericam nič ne uide describes the problems of adolescence in a
mysterious, sometimes cruel way. Nataša Kramberger uses a variety of narrative styles and poetics in her novel in stories Nebesa v robidah on the eternal
circle of life. The novel Čefurji raus! by Goran Vojnovič depicts the Fužine-phenomenon and the life of post-Yugoslav emigrants in the Slovene environment.
Keywords: contemporary Slovene prose, short prose, transrealism, Nejc Gazvoda, Nataša Kramberger, Goran Vojnović
1. Uvod
Moj referat se ukvarja z najnovejšo slovensko prozo, prozo prejšnjega desetletja, in sicer s prozo najmlajših slovenskih
avtorjev, rojenih v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. V prvem delu svojega referata obravnavam literarno obdobje ob
prelomu tisočletja, v drugem delu pa predstavljam tri prvence mladih avtorjev, objavljene v prejšnjem desetletju. Referat se
osredotoča na sodobni slovenski roman in kratko prozo.
2. Slovenska proza na prelomu tisočletja
V drugi polovici devetdesetih let dvajsetega stoletja je prišlo do določenih sprememb na področju sodobne slovenske
proze. Postmodernizem, prevladujoča literarna smer, je ob koncu stoletja v sodobni slovenski prozi, predvsem glede romana,
začel upadati. Na vprašanje, ali se je po postmodernizmu uveljavila nova smer ali je ustrezneje, če poimenujemo obdobje s
splošno oznako literarni eklekticizem, išče odgovore Alojzija Zupan Sosič. Po njenem mnenju je za novo, aktualno literarno
smer primeren termin transrealizem (Zupan Sosič 2010: 422). Zakaj realizem? V prozi devetdesetih let in prvega desetletja
novega tisočletja prevladuje realistična tehnika. Tukaj gre za pojmovanje realizma v širšem smislu. Torej ne kot smer, pač pa
kot način, metoda, stil ali tehnika pisanja, ki zapisuje realnost oz. reflektira na resnično, dejansko življenje, temelji na
natančnem opisu in zanika idealizacijo (Zupan Sosič 2010: 421). Zakaj trans? Trans, ker izraža primerjalnost, ponovljivost.
Pojem transrealizem nakazuje, da je aktualna smer tesno povezana s prejšnjimi realističnimi smermi, poudarja kontinuiteto,
poudarja pa tudi to, da v novem obdobju pridobiva smer nove razsežnosti (Zupan Sosič 2010: 423). Prevladujočo obliko
romana v prejšnjih dveh desetletjih poimenuje Zupan Sosič modificirani tradicionalni roman oz. modificirani tradicionalni
roman z realističnimi potezami (Zupan Sosič 2006a: 29). Tradicionalnost predstavljajo v tem primeru strnjena zgodba oz.
zgodbenost, motivirana razmerja literarnih oseb ter prepoznavni kronotop. Modifikatorji pa so žanrski sinkretizem, prenovljena
vloga pripovedovalca in večji delež govornih odlomkov (Zupan Sosič 2006a: 26).
Za kratko prozo veljajo drugačni faktorji. Alenka Žbogar (2005: 17) določa naslednje kriterije za opredelitev kratke
zgodbe: »Kratka proza obsega od 500 do 8000 besed, se začenja na sredi dogajanja, končuje odsekano, v ospredju je navadno
en osrednji dogodek, bolje ozek izsek iz dogodka, ki se navadno presenetljivo obrne. Literarnih oseb, ki so – če sploh so –
pomanjkljivo karakterizirane, je malo, tj. do tri. Ne razvijajo se niti psihično niti karakterno. Kraj in čas dogajanja sta omejena.
Prevladuje prvoosebni pripovedovalec«. Za kratko zgodbo je torej značilna prisotnost formalnega in vsebinskega minimalizma.
Minimalistična metoda je glede romana neutemeljena. Da v zvezi z romanom ne moremo govoriti o kvantitativni redukciji oz.
o formalnem minimalizmu, je samoumevno, saj je roman najobsežnejša pripovedna vrsta. Težnja po kratkosti oblike ne more
biti prisotna. Prisotnost kvalitativne redukcije, torej tematskega oz. vsebinskega minimalizma je tudi vprašljiva.
Minimalističnih tem je kar nekaj, kot na primer pričakovanje, praznina, nezmožnost, ampak to ni novost, to je značilnost
celotnega modernega romanopisja. Značilnost sodobnega slovenskega romana je težnja po berljivosti (Zupan Sosič 2010: 420).
Zaradi tega je redukcija kompleksnosti precej vprašljiva.
3. Generacija osemdesetih
V drugem delu svojega referata obravnavam tri prvence mladih avtorjev, in sicer zbirko Vevericam nič ne uide (2004)
Nejca Gazvode (1985), roman v zgodbah Nebesa v robidah (2007) Nataše Kramberger (1983) ter roman Čefurji raus! (2008)
Gorana Vojnovića (1980).
3.1. Nejc Gazvoda: Vevericam nič ne uide
Zbirka trinajstih kratkih zgodb Vevericam nič ne uide Nejca Gazvode je bila objavljena leta 2004. Zbirka je avtorjev
prvenec, ki ga je napisal kot gimnazijec. Knjiga je dobila dve prestižni nagradi: nagrado Liberalne akademije Zlata ptica leta
2005 ter nagrado časopisne hiše Dnevnik Dnevnikova fabula leta 2006. Zbirka Vevericam nič ne uide je sestavljena iz trinajstih
kratkih zgodb. Zgodbe povezujejo enotna tematika odraščanja in problematičnega mladostništva, podobnost glavnih in stranskih
likov ter podobnost dogajanj. V zbirki prevladuje prvoosebni pripovedovalec. Pripovedovalci se v različnih zgodbah menjajo, na
neki način pa se tudi ponavljajo. Imajo namreč skupne lastnosti, vsi so najstniki, na koncu svojih najstniških let, imajo podobne
družinske razmere, podobne težave, krize, dileme, travme, se soočajo s podobnimi izzivi. Zaradi prvoosebne perspektive se nam
zdijo liki nekako blizu, domačni. Med branjem pa izvemo, da so posebneži, obrobneži, čudaki. Avtor postavi za protagonista
včasih duševnega bolnika, samomorilca, celo morilca. Pripovedovalec predstavlja v vseh primerih prototip svoje generacije, je