Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

149
Kraj dogajanja je geografsko precej natančno definiran že v začetnem poglavju, ko Oskar pripoveduje o svoji kašubski
babici:
” (…) sedela je v srcu Kašubov, v Bližini Bissaua, še bliže opekarni, sedela pred Ramkauom, za Viereckom, obrnjena
proti cesti, ki drži v Brenntau, med Dirschauom in Karthausom, sedela s hrbtom obrnjena proti črnemu gozdu Goldkrugu
(…)”. (poudarila L.R.) (Grass 2004: 14).
V naslednjih poglavjih pripovedovalec med sprehodi po Gdansku opisuje mestno raznolikost: ulice, arhitekturo, kulturo in
religijo mesta ter seveda ljudi, hkrati pa slika atmosfero v mestu v času pred pojavom nacionalsocializma, med zaostrovanjem
netolerance in med drugo svetovno vojno. Opisovanje kulturnih in verskih raznolikosti ter stopnjevanje napetosti v mestu je
nemalokrat ironično in humorno, kar grozeče napoveduje prihajajočo katastrofo. Zgodovinski ekskurzi predstavljajo orise
posameznih poglavij poljske zgodovine, med njimi je na primer v razmeroma obsežnih in nemalokrat duhovitih odlomkih
opisana kristalna noč (Reichskristallnacht), obramba Poljske pošte v Gdansku, poljska kavalerija, koncentracijsko taborišče
Treblinka in zgodovina mesta Gdansk:
Vendar to ni bil prvi požar v mestu. Pomorjanci, Brandenburžani, vitezi nemškega reda, Poljaki, Švedi in še enkrat Švedi,
Francozi, Prusi in Rusi, pa tudi Saksonci so že poprej večkrat delali zgodovino in se jim je mesto na vsakih nekaj desetletij
zazdelo vredno požiga – in zdaj so bili na vrsti vsi skupaj, Rusi, Poljaki, Nemci in Angleži, in so že stotič podtaknili ogenj v
bobrovce gotske opečnate stavbarske umetnosti (…) (Grass 2004: 397, 398).
Pri obravnavanju zgodovinskih pasaž je seveda treba upoštevati, da gre za literarne in zato ne popolnoma verodostojne
zgodovinske opise. Poleg zgodovinskih dogodkov pripovedovalec romana večkrat omenja tudi zgodovinsko in politično
pomembne poljske osebnosti, med njimi posamezne kralje (Stanisław Leszczyński, Stefan Batory) in politike oziroma vojaške
stratege (Marszałek Piłsudski). Zvesto stilu Oskarjevega pripovedovanja so tudi podobe poljskih zgodovinskih junakov
nemalokrat ironične. Skozi opise poljskih krajev, zgodovine, seveda pa tudi ljudi so v romanu prikazane (stereotipne) poljske
lastnosti, kot so pretirana religioznost, poljski patriotizem, idealizem in melanholija ter družbena okostenelost. Poljsko
atmosfero v Pločevinastem bobnu nadgrajujejo posamezne poljske besede, partizani na primer pozdravljajo s poljskim „Do
widzenia!” (Grass 2004: 430), Oskar pa, kljub temu, da ne govori poljsko, v čustvenem zanosu svojo babico kliče „Babka,
babka!” (Grass 2004: 424).
Kot že omenjeno, imajo v romanu zelo pomembno vlogo poljski in kašubski liki, ki v veliki večini predstavljajo stereotipne
poljske lastnosti. Med njimi so najbolj izraziti babica Anna Koljaiczek, dedek Joseph Koljaiczek, Vinzent Bronski, stric Jan
Bronski, Maria Truczinski in hišnik Kobyella. Poleg omenjenih protagonistov se pojavljajo še številni stranski liki poljske
narodnosti, saj se pripovedovalec osredotoča predvsem na svoj poljsko-kašubski del družine.
Mali Oskar iz otroške perspektive, ki je hkrati tudi zelo odrasla, predstavlja figure, pri čemer največ pozornosti namenja
babici, Kašubinji Anni Koljaiczek, ki je nasploh zelo močan in pomemben lik zgodbe. Za Oskarja Anna poleg vloge babice
prevzema še simbolično vlogo kašubske domovine, s katero se pripovedovalec čuti globoko povezanega in kamor se nekoč želi
vrniti. Babica je z ene strani predstavljena kot preprosta, naivna, tradicionalna, hkrati pa realistična, močna, ponosna in
samozavestna Kašubinja, ki je morala v boju za preživetje med številnimi zgodovinskimi in političnimi preobrati marsikaj
pretrpeti. Z druge strani ima babica Anna nekatere nevsakdanje navade, ki jo prikazujejo v nekoliko mistični luči, kot je za
pripovedovalca mistična tudi Kašubija. Figura Anne Koljaiczek in njeno življenje, v katerem se je neprestano žrtvovala,
doživela številne osebne tragedije (smrt prvega in drugega moža, nečaka, hčerke), vendar kljub vsemu ohranila voljo do
življenja in zvestobo svojim kašubskim koreninam, močno spominja na t. i. lik mame Poljakinje (Matka Polka), ki se pogosto
pojavlja v poljski literaturi. Poleg tega Anna predstavlja tudi problem nesprejetosti narodnih manjšin, o Kašubih namreč pravi:
Je že tako s Kašubi, Oskarček. Kašubi jo zmeraj dobe po glavi. Sicer boste pa vi zdaj tako odšli tja čez, kjer je bolše, in bo
samo stara mama ostala. Kašubi se namreč ne morejo nikamor selit, ti morajo zmeraj ostat tam, kjer so, in nastavljat butice, da
jih lahko drugi kleplejo po njih, ker nas eden ni čisto pravi Poljak, ravno tako pa tudi ne zadosti nemški, in če je človek Kašub,
ni to prav ne Nemcem ne Poljakom. Ti hočejo zmeraj vse imet čisto po regelcih (Grass 2004: 424).
Na lik mame Poljakinje v romanu s svojo požrtvovalnostjo poleg Anne Koljaiczek spominjata še mama Truczinski in
Marija Truczinski, ki hkrati predstavlja tudi pretirano poljsko pobožnost.
Dedek Joseph Koljaiczek, prav tako Kašub, je zagrizen poljski patriot. Ker ne prenese žalitev poljskih simbolov s strani
Nemcev, se maščuje s številnimi podtaknjenimi požari, ki jih poljsko ljudstvo razlaga kot simbol in potrditev nadaljnjih bojev
za svobodo. Lik Koljaiczka s svojim besnim maščevanjem predstavlja pretiran poljski patriotizem ali, kot piše Janion (1991:
118), pomanjkanje zmernosti in zato domoljubje predstavlja v negativni luči. Zaradi požiganja mora dedek Koljaiczek zbežati v
Ameriko, kjer si ustvari novo življenje, kar si lahko razlagamo tudi kot aluzijo na poljsko emigracijo.
Lik Vinzenta Bronskega predstavlja naslednji stereotip o Poljakih: poljsko pobožnost in čaščenje črne čenstohovske Marije
(Matka Boska Częstochowska). Vinzentova brezpogojna vera je skozi oči otroškega pripovedovalca prikazana kot pretiravanje,
njegovo slepo zaupanje pa je orisano ironično. Janion (1991: 118, 119) figuro Vinzenta opredeljuje kot še en primer v poljski
kulturi poznanega norega patriota, ki pa svoja domoljubna čustva za razliko od Josepha Koljaiczka ne izraža z maščevalnimi
dejanji, ampak z vero v Marijo, ki naj bi odrešila poljski narod.
Naslednji odtenek v paleti poljskega patriotizma predstavlja Jan Bronski, ki je označen kot slab zgled domoljubja, saj pri
njem v nasprotju s pravimi poljskimi junaki v nevarnosti prevlada strah, zaradi katerega pozablja na dolžnosti in junaštvo
zavednega Poljaka. Med obrambo Poljske pošte v Gdansku se Jan izkaže za strahopetca, njegovo nasprotje pa predstavlja
hišnik pošte, mojster Kobyella, ki je služil že v legendarni legiji maršala Pilsudskega, s svojo neustrašno obrambo Poljske pošte
in žrtvovanjem za domovino pa predstavlja stereotipni zgled pravega poljskega patriota.