Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

Različni verski, geografski, zgodovinski, politični in gospodarski dejavniki so oblikovali sodobno prekmursko narečje.
Poslušalcem in bralcem, ki ne poznajo in ne razumejo niti slovenskega knjižnega jezika niti prekmurskega dialekta, se lahko ob
prvem stiku z njima zdi, da se jezika oziroma jezikovni različici razlikujeta tako, kot da bi ne imela skupnih jezikovnih korenin.
Prekmursko narečje se od drugih slovenskih narečij razlikuje tudi po mnogih posebnostih, je v stiku z madžarščino in
nemščino.
Ta pokrajina ima svojo dolgo književno tradicijo. Delitev književnosti je obravnavala Zinka Zorko (2000: 139) na tak
način: »Sodobna prekmurska narečna književnost ohranja pisno tradicijo povezanosti s skupnimi značilnostmi glasoslovja,
oblikoslovja in besedja – slovenskega in prevzetega – vseh treh prekmurskih podnarečij in obsega praktičnosporazumevalno,
strokovno (nabožno v evangeličanski cerkvi), publicistično in umetnostno funkcijsko zvrst, tako govorjeno kot pisno zvrst,
nevezano in vezano mernostno zvrst.« Pri izoblikovanju prekmurske edinstvene književnosti ustvarjajo pisatelji specifično
panonsko razpoloženje z uporabo značilnega in posebnega jezika ter prizorišča na severovzhodnem delu Slovenije oziroma na
območju levega brega Mure, kjer je regionalizem zelo močen. Zaznana je bližina Madžarske in madžarskega jezika, ki je vezna
sponka med slovensko in madžarsko kulturo in preteklostjo.
Lainščkova narečna proza
166
Feri Lainšček, sodobni prekmurski pisatelj, lahko ga imenujemo tudi pisatelj prekmurskega prostora, je eden najbolj znanih
pisateljev in pesnikov v Sloveniji glede na kakovost in količino literarnega delovanja, znan pa je tudi po pisanju v svojem
domačem govoru, v prekmurščini. Rodil se je leta 1959 v Dolencih v Prekmurju, sodi v krog pisateljev, rojenih na koncu
petdesetih oziroma na začetku šestdesetih let. Lainšček ima pomembno vlogo v slovenski literaturi, njegovo ustvarjanje je
žanrsko večplastno: pomemben njegov romaneskni opus, poleg tega pa je avtor številnih besedil za otroke in mladino, dram,
lutkovnih in radijskih iger, pesmi in kratke proze. Znan je tudi kot filmski pisatelj in sodelavec, soustvarjalec slovenskih
glasbenih skupin in urednik. Za svoja literarna dela je prejel številna priznanja in nagrade.
Njegovo literarno delovanje je značilno tudi z vidika narečne književnosti, saj je njegov literarni prostor Prekmurje, kamor
se vedno vrača. Močno se povezuje s panonsko regijo, v kateri se je rodil – ta mu je dala navdih za opise pokrajinskih
značilnosti in tipov junaka, za upodobitve zgodb in posebno uporabo jezika, prav tako je njegova avtorska ustvarjalna
delavnica. Pisatelj, ki mu je ustvarjanje ne samo poklic, ampak predvsem »način življenja« (Rugelj 2010: 225), zastopa
izključno vlogo z bogatim pokrajinskim in narečnim opusom iz tistega kota Slovenije oziroma iz panonskega okolja, ki je
zgodovinsko, geografsko in jezikovno posebno. Zavedam se, da bi bilo treba obravnavati vsa Lainščkova dela, saj je
mnogostranski avtor, vendar se moram glede na slogovne značilnosti in posebnosti tega prekmurskega pisatelja omejiti na
nekaj njegovih del.
Med branjem Lainčkove proze vpogleda lahko bralec v zanimiv svet, ki je nekje na periferiji. V Kovičevi Poti v Trento
(1994: 230) najdemo citat, in sicer »Slovenija ima na zemljevidu podobo kokoši. Prekmurje je njena glava, Murska Sobota oko
in lendavski konec kljun.« Po Szíjártóju (2002) so za estetično izoblikovano prikazovanje Prekmurja značilni elementi
neshojenost, brezpredmetni strah in občutek nevarnosti in uvrsti Ferija Lainščka v skupino pisateljev, ki sledijo ti tradiciji.
Panonska pokrajina med Muro in Rabo daje prizorišče med drugimi tudi romanom Peronarji (1982), Raza (1986), Namesto
koga roža cveti (1991), Ki jo je megla prinesla (1993), Vankoštanc (1994), Petelinji zajtrk (1999), Nedotakljivi (2007), Ne
povej, kaj si sanjala (2009) in kratkim zgodbam v zbirki Srebrni breg/Srebrni brejg (1995).
Romaneskno dogajanje Raze poteka v Porabju in Prekmurju ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, ob priključevanju
Prekmurja Jugoslaviji. Glavni junak išče svojo identiteto, samega sebe, medtem ko se spreminjajo družbeni red, oblast,
človeški odnosi in svet v kaotični nemožnosti.
Glavni lik romana Namesto koga roža cveti je Halgato, ki je nadarjen violinist romskega rodu. Zgodba predstavlja njegovo
usodo in življenje balkanskih Romov. Po tem delu so posneli film Halgato, ki je bil Lainščkov prvi korak k »prototipu
sodobnega slovenskega filmskega pisatelja« (Rugelj 2010:222) na njegovi filmski poti. Podoben milje oživi v Nedotakljivih, ki
je mit o Ciganih, zgodba o štirih generacijah Romov. Zgodbi romanov Namesto koga roža cveti in Nedotakljivi se dogajata v
Prekmurju, prikažeta neki drugi zaprti svet v zaprtem svetu, in sicer svet Romov v »panonski melanholiji«. Jezik Romov je še
bolj zanimiv zaradi tega, ker vsebuje prekmurski dialekt s posebnostmi romskega jezika in narečno obarvane izraze.
Pripovedovalec skuša bralcem približati spoznavanje in razumevanje življenjskega načina te etnične skupine, stvarne
resničnosti in »cigansko« dušo predvsem z zanimivim pisateljskim videnjem.
Prizorišče dogajanja je nedvomno Prekmurje, čeprav ga Lainšček ne omeji z razvidnimi mejniki najvzhodnejše slovenske
pokrajine, v romanu Ki jo je megla prinesla, ki govori o dvojnosti in omahljivosti med mejami: versko in posvetno življenje,
urbansko in vaško okolje, umik, zaprtost in svoboda, »čisto« in »prekleto«, ki so na eni ter na drugi strani »brega« eden
nasproti drugega. V tem romanu, v katerem je literarni prostor Prekmurje, je ustvaril antiutopično, mestoma fiktivno, pravljično
atmosfero. V drugi Lainščkovi filmski adaptaciji z naslovom Mokuš se na platnu pojavi simbolični in metaforični sistem celote
romana in dvojnost, ki predstavlja eno in drugo stran »brega«. Fantastična in filozofska zgodba z bogato motiviko prikaže
usodo kaplana Jona Urskega, ki ga pošlje oče Jonifacij v Mokuš, v majhno, predcivilizacijsko, temno vas, v močvirje. Izdaja
madžarskega prevoda (1996) odpira tudi Madžarom vrata do spoznavanja tega kota slovenske literature. V svetovni
književnosti najdemo podobno temo v romanu Eça de Queiroza (1961) z naslovom Greh očeta Amara – v njem trčijo svetovi
podeželja in urbanskega okolja, profanega in svetega ter poti duševnega razvoja. Ádám Bodor, predstavnik sodobne
transilvanske madžarske književnosti, je dobil pomembno vlogo v madžarski literaturi z vrhunskim romanom Onkraj Sinistra
(1992). Reka Mura in Sinistra vstavita zgodbi tudi dejansko v okvir, v katerem je včasih težko določiti, kje so meje med
realnostjo in domišljijo.
Pri delitvi umetnostne proze v prekmurskem narečju (Zorko 2000: 139) nastopa tudi zbirka Srebrni breg /Srebrni brejg.
Feri Lainšček, Milan Vincetič in Milivoj Miki Roš so napisali dvojezično knjigo »v knjižni slovenščini in porabski inačici
prekmurskega goričkega govora« kot en delček »leposlovnega programa za porabske in prekmurske Slovence« (Just 2010:
194). Z njihovim delovanjem se uveljavlja misel, da je treba negovati tradicijo.