Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

167
Zbirka vsebuje enajst kratkih zgodb: štiri Lainščkove, pet Vincetičevih, dve Roševi. Samostojne kratke zgodbe se
povezujejo z otroštvom in z doživetjem stvarnosti in resnice v prekmurskem okolju. Pripovedovalci opazujejo svet s svojih
zornih kotov, večkrat kot odrasli ljudje z otroškimi očmi. Pri motiviki se lahko ponavljajo pretekli in sodobni elementi,
zgodovinski, fantastični ali vsakdanji, vedno pa iz stvarnega življenja, o človeku in skrivnostih človeške duše. Osebe v zbirki so
vaški, preprosti ljudje in čudaki (Vendel, Skočided, Hercpub, Tubola), ki se vedno nekako razlikujejo od ostalih ljudi in se jih
otroci ponavadi bojijo. Avtorji uprizarjajo preprosto vaško idilo in čeprav se tu in tam pojavi vznemirljiva usoda ali simbolično
sklicevanje nanjo, zgodba ni poglobljenega prikazovanja značajev. Pomembno vlogo ima narava, s katero živijo, ter njihove
otroške izkušnje, ki so vezane na tamkajšnje prekmursko prizorišče, na katero se nanašajo tudi elementi ljudskega izročila.
Razpoloženja in preobrate je mogoče slutiti. Pripovedovalci sočustvujejo z junaki zgodb in nežive stvari približajo bralcem, na
primer v Lainščkovi kratki zgodbi Okni. (Lainšček-Roš-Vincetič 1995: 8-13) Junaki govorijo v jeziku, ki jim je lasten, v
katerega lahko kadarkoli vstopijo in iz kateri lahko izstopijo. Narativno spominjanje se pojavi preko domišljije in domislekov
pripovedovalcev.
Jezik zbirke se približuje pogovornemu jeziku; živ, neposreden, naraven. Zanimivost in posebnost skupinske knjige je v
tem, da je natisnjena v knjižnem slovenskem in v prekmurskem jeziku, s čimer je knjiga zaokrožena celota, vendar so za tiste,
ki živijo daleč od tega jezikovnega okolja, prekmurske vrstice skorajda nerazumljive. Ilustratorsko delo je naredil Fran Mesarič
tako, da se da knjigo brati in gledati ne glede na starost.
Naslov je element globalne kohezije besedila. Pri njegovi analizi je treba upoštevati, kako se povezuje z delom, kaj vsebuje,
ali ima simboličen pomen in ali se odnos bralca s pojmovanjem naslova med branjem in sprejemanjem literarnega dela
spreminja. Kaj je Srebrni breg in njegova okolica? Vincetič v svoji kratki zgodbi z naslovom Srebrni breg (Lainšček-Roš-
Vincetič 1995: 98-109) prikaže Klarikino zgodbo, v kateri za smrt, za življenje, za usodne trenutke življenja uporablja nekatere
motive, med katerimi je tudi Srebrni breg, »kjer pa o Klariki ni bilo ne duha ne suha«. (Lainšček-Roš-Vincetič 1995: 108) Grič
Srebrni breg je med najvišjimi vrhovi Prekmurja, dosega nadmorsko višino približno 404 m nadmorske višine, povezuje
madžarski Gornji Senik (Felsőszölnök) z Martinjem v Sloveniji in ima simbolično vlogo pri urejanju in naslavljanju zbirke, saj
to loči eno od druge strani brega, ki pomeni dva brega reke Mure. Eden od namenov tega literarnega programa se skriva v tem,
da naj utrdijo »duhovne mostove med porabsko zamejsko skupnostjo in matično domovino ter pomagajo brisati jezikovne meje«
(Just 2010: 194).
Zaključek
Pomembnost narečja pri vprašanju kulturne in etnične identitete je nedvomna. Vloga literarnega ustvarjanja in narečne
književnosti se skriva v kulturni in jezikovni praksi posameznega jezika, zlasti v položaju slovenskega jezika, ki se deli na
številne dialekte. Tistim ljudjem, ki odrasejo v takšnem jezikovnem okolju, ki je podoben prej predstavljenemu primeru, je
prvi/materni jezik pravzaprav narečje, s katerim odraščajo, knjižni jezik pa se le naučijo. Zaradi slovenskih razčlenjenosti je
treba negovati narečno pismenost in nastati mora širši pregled narečnih besedil. »Revitalizacija narečja v slovenskem kulturnem
prostoru in v kontekstu aktualizacije tradicionalnih literarnih struktur v sodobni slovenski književnosti je povezana s
poosamosvojitvenim mehčanjem pozicije slovenskega knjižnega/standardnega jezika kot edinega ustreznega/legitimnega
kulturnega in narodotvornega koda.« (Just 2010: 193) Vprašanje je, kako dolgo bodo še obstajale generacije, ki lahko cenijo
svoja narečja tudi v okviru literature.
V dvajsetem stoletju je med drugimi tudi Feriju Lainščku uspelo oživiti in ustvariti dela trajne vrednosti v narečni
književnosti. Omenjeno kulturno vprašanje mora biti pomembno tudi za Madžare, saj živimo v globaliziranem svetu, v katerem
za pretok informacij obstajajo različne variacije medijev, ki omogočajo in pospešujejo med drugimi tudi kulturno sodelovanje.
Menim, da tvori Lainščkova proza delček prekmurske regionalne književnosti. Po mojem mnenju ni nujno, da je literarno
delo napisano v prekmurskem narečju. Kot kažejo primeri, je gotovo, če začuti bralec to razpoloženje oziroma regionalnost
»slovenske kokošje glave«, ki ga ima ta regija.
Viri in literatura
Ádám, Bodor (1992), Szinisztra körzet. Budapest, Magvető Kiadó.
Eça de Queiroz, José Maria (1961), Amaro atya bűne. Budapest, Magyar Helikon.
Just, Franci (2010), Izdelano v literarnem laboratoriju Ferija Lainščka po postopku duhovno-pesniške arheologije – Lainščkov
narečni opus. In: Po ravnici navzgor. Literarni opus Ferija Lainščka; Evidence in refleksije. Murska Sobota, Franc-Franc. 192-
200.
Kovič, Kajetan (1994), Pot v Trento: prizori iz navadnega življenja Franca M. Murska Sobota, Pomurska založba.
Lainšček, Feri – Roš, Milivoj Miki - Vincetič, Milan (1995), Srebrni breg/Srebrni brejg. Monošter, Zveza Slovencev na
Madžarskem.
Lainšček, Feri (1982), Peronarji. Murska Sobota, Pomurska založba.
Lainšček, Feri (1986), Raza. Ljubljana, Borec.
Lainšček, Feri (1991), Namesto koga roža cveti. Ljubljana, Prešernova družba.
Lainšček, Feri (1993), Ki jo je megla prinesla. Ljubljana, Prešernova družba.
Lainšček, Feri (1994), Vankoštanc. Murska Sobota, Pomurska založba.
Lainšček, Feri (1996), Akit a köd hozott. Budapest, Seneca.
Lainšček, Feri (1999), Petelinji zajtrk. Murska Sobota, Pomurska založba.
Lainšček, Feri (2007), Nedotakljivi. Mit o Ciganih. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Lukács, István (1996), A vend kérdés: válogatás eszmék és téveszmék bőséges tárházából. Budapest, Kossics Alapítvány
(Košičev sklad).