Fiatal Szlavisták Budapesti Nemzetközi Konferenciája I.

Če na narodopisno razstavo v potopisu pogledamo s semiotičnega zornega kota, lahko potegnemo nekaj paralel s semiotiko.
Predmeti, dejavnosti in objekti, ki so bili predstavljeni na narodopisni razstavi, imajo lahko poleg primarne, vsakodnevne in
praktične funkcije tudi sekundarno funkcijo. To pomeni, da lahko razstavljeni predmeti na narodopisni razstavi, na kateri je bil
predstavljen način življenja ljudi, dobijo tudi znakovni karakter, torej se lahko v procesu transformacije semiotizirajo. Tako
lahko delujejo kot znaki in lahko jih tudi razumemo kot znake. Samo v tem primeru lahko resničnost (predmet, dogodek)
postane znak. Tako »se nam bodo tudi obredi, navade itn. [...], če jih bomo obravnavali kot znake, prikazali v drugi luči, in
začutili bomo potrebo, da jih uvrstimo v semiologijo in pojasnimo z zakoni te znanosti« (Lotman 2006: 20). Vansová nas
privede do problematike podvojitve resničnosti, saj ko predmet (stvar) spremeni v znak, predmet dobi še druge razsežnosti in
»lahko ga vključimo v semiotične povezave« (Lotman 2006: 85). Znaki, ki lahko reprezentirajo predmetne (naravne, umetne)
pojave, dogodke in besede, so najpomembnejše enote, ki v kateri koli komunikaciji prinašajo in ustvarjajo nov pomen. Po
Lotmanovih besedah je pri ustvarjanju umetniškega besedila »treba razkriti znakovno-konvencionalno naravo, ki je temelj
slehernega semiotičnega dejstva – tekst, ki ga naivna zavest dojema kot nekaj nekonvencionalnega, je treba dojemati v njegovi
znakovni konvencionalnosti« (Lotman 2006: 86). Na umetniška besedila je treba gledati kot na znakovno-konvencionalno
besedilo. Semiotizirani slovaški svet predmetov na narodopisni razstavi, ki je predstavljal način življenja Slovakov na koncu
19. stoletja, je bil v času madžarizacije način samopotrjevanja in reprezentiranja slovaškosti v Avstro-Ogrski. Avtorica je
posamezne stvari na razstavi povzdignila s preproste, vsakodnevne in aplikativne ravni na raven znaka, tako da »je pojav
materialne stvarnosti postal pojav ideološke stvarnosti: stvar se je spremenila v znak« (Bogatyriev 1937: 45). Na ta način stvari
materialnega sveta pridobivajo pomen, ki presega meje njihove eksistence. Povzamemo lahko, da »znakovna funkcija
literarnega dela kot celota temelji na tem, da delo upodablja (oblikuje) resničnost (funkcija označenca), torej upodabljajoča
resničnost /…/ v besedilu praviloma pridobiva tudi drugoten pomen« (Voigt 1981: 25).
Vse, kar je bilo razstavljeno na narodopisni razstavi, »v družbenem sistemu začne delovati kot sredstvo komunikacije«
(Voigt 1981: 9). Ta komunikacija vsebuje določeno informacijo, ki jo podaja sama avtorica. Ker je bil na koncu 19. stoletja
politični, gospodarski in kulturni položaj Slovakov zelo zapleten, so imeli razstavljeni predmeti in predstavljani dogodki, ki so
predstavljali način življenja Slovakov v Avstro-Ogrski na koncu 19. stoletja, poleg praktične tudi narodno-reprezentativno
funkcijo. Vansová je želela poudariti slovaško identiteto s razstavljenimi predmeti, saj ti kot znaki predstavljajo »''družbeno
večpoudarjenost (multiakcentualnost)'', ki pride na površje le v času krize in revolucije« (Edgar, Sedwick 1999:353).
ZAKLJUČEK
V zaključku lahko povzamemo, da Terézia Vansová v potopisu Gospa Georgiadesová na potovanju na inovativen način
podrobno opisuje priprave in odhod Slovakov na narodopisno razstavo leta 1895 v Pragi in tudi razstavo samo. Literarizacija
informacij izhaja iz pisateljičine subjektivnosti, ki ji ni dopustila pripovedovati samo tistega, kar je izvedela o življenju ljudi, ki
ji je ponujal vir intertekstulanega navezovanja, ampak prevzeto etnološko gradivo popolnoma suvereno in avtorsko
individualno ubeseduje v dovršeno literarno delo. Avtorica je idealizirane kulise domovine na narodopisni razstavi prikazala s
samoironijo. Prezreti pa ni mogoče niti mistifikacije narodopisne razstave kot procesa politične agitacije.
Literatura
122
Bogatyriev, Peter (1937), Funkcie kroja na moravskom Slovensku. Turčianský Sv. Martin, Matica Slovenská.
Edgar, Andrew in Peter, Sedgwick (ed.) (1999), Key Concepts in Cultural Theory. London in New York, Routledge.
Klatík, Zlatko (1968), Vývin slovenského cestopisu. Bratislava, Vydavate stvo Slovenskej akadémie vied.
Lotman, Mihajlovič Jurij (1990), Štruktúra umeleckého textu. Bratislava, Tatran.
Lotman, Mihajlovič Jurij (2006), Znotraj mislečih svetov. S predgovorom Umberta Eca. Ljubljana, Studia humanitatis.
Mikulová, Marcela (2010), 'Vansovej neskorý bidermeier.' In: Mikula Valér a Marcela Mikulová, ed. Kapitoly zo slovenského
realizmu. Dejiny, medalióny, štúdie, interpretácie. Bratislava, Univerzita Komenského.
Mikulova, Marcelá (2005), 'Vansová Terézia.' In: Valér Mikula, ed. Slovník slovenských spisovate ov. Bratislava, Kalligram.
Noge, Július (1978), 'Terézia Vansová a jej dielo.' In: Terézia Vansová, Drahé postavy. Bratislava, Tatran.
Štuhec, Miran (2000), Naratologija. Med teorijo in prakso. Ljubljana, Študentska založba.
Vansová, Terézia (1930), Pani Georgiadesová na cestách. Praha, Nakladateľ L. Maznáč.
Voigt, Vilmos (1981), Úvod do semiotiky. Bratislava, Tatran.