vodnikovspomenik00vodn

:
!
!
:
;
\Vezmy Ocze duchoftnjho stanu
po luji sovražni roki. Ohranilo se je tedaj le 33
Kteri za nis skerby tauhu"') mrze. Vetri piesme trobijo.
Farb da vidiŠ tavžent stu.
Plamen cnostj srdce meho wrze
Tie njma godci so,
Polje ž njo je pisarni;
Napodobnž laski Spasitele —
Vsa žival z veseljam raja, Sonce jasnu z neha gleda,
—
raznih pesem, zlo/.enih v letu 1809 (od 13. aprila
Dukaz Srdce lweho przitele!
Ccestj datj clo, a han^ banu
do 24. novembra). Verh
—
teh so se ohranile se na
Wola hrdle, czeska kre\v w tele!
treh drugili polah sledee pesme, zložene veidel
mesca decembra (menda tudi leta 1809): Mir, dva Naj se nazadnje razglasi v bukvah Vodnikovih
sebi nasprotna, buelca, pogled v venost, vuenik, tudi nekoliko izvirnih pesem našega Jarnika •, saj
nil novi sub šole, pomlad, post nubila Phoebus in ga je prej ko ne navdihnil za slovensko pesništvo
še štiri druge brez nadpisa. Med drugimi, veeide' duh Vodnikov. Podajemo jih tu popolnoma nespremenjene
jezikoslovnimi erticami se hranijo še sledei manji
; celo posebnosti koroškega govora smo
rokopisi : B i 1 d u n g d e s Z e i t \v o r t o s (ein Versuch
skoz in skoz prideržali, da nam v svoji izvirni
nach Dobrovsky"s Methode), Sanimlung pisavi kazijo, v kako gladki in isti slovenšini je
der Wurzeln in der slove n. Mundart in že leta 1809 pel in pisal naš koroški vodnik
Sammlung fremder \V6rter, die in die na polju pesniškem — Urban Jarnik iz zils
s 1 o v e n. M u n d a r t e n a 1 s n o t h w e n d i g mit
k e doline.
keiner oder geringer Verande rungau f-
ge 11 o mm en, vvieauchsolcher, diedurch
A^echselseitigeRevision theils als entbehrlich,
— ''.v&i^—
Desetero pesem iz Jarnikove zapušine.
theils als missgebildet zu
betrachten. Rokopis iz leta 1839. To je
blizo vsa njegova delavnost na polju domae
l.Ponilafl.
literature.
— Umeri je 11. junija 1844 v Blatogradu,
kjer je bil IS let za fajmošlra. JVjegove kosti poivajo
Pomlad ! divica lepa,
Ko sneži drevje beli
na pokopališu Blatogradskeni blizo cerkve. Nature žlahtna hi!
Pomladni žlahtni cvi5t
Bil je Jarnik duhoven po volji božji, zraven
Vesela nas objemi,
Ljubezni duh odhlapa.
Naj zima zdej zaspi!
Polepša božji svžt.
pa tudi iskren Slovan in zvest podpornik slovanske
literature. Poznal je vse slovanske nareja. Lice
Prepcvljajo že tie,
Mladenu nu devici
mu je veselja sijalo, kedar je govoril o našem jeziku
Kir sneg se v beg topi; Skarlat na lice da;
Pomladna sapa piše
Se dedej nu babica
in narodu slovanskem, kterega je ljubil iz K živlenju vse zbudi.
Veselje utita.
vsega serca. Njegovo ime pa je tudi slovelo dale
ez meje zemlje slovenske, in pogosto so ga obiskovali
Poslušaj ! tijo petje
Kar hodi, lazi, ferka.
Povsod se že glasi,
Se gible nu leti.
slavjanski možje iz bližnjili in daljnih krajev, Veselje zdej obuti.
Stvari, zeliša, gozde
kar mu je bilo najvee veselje. Kako so ga islali Karkoli gomazi.
Pomlad zdej pomladi.
tudi drugot, naj pokaže sledea eška (brez premembe
zapisana) pesem, ki mu jo je leta 1837 za-
V brezlednej jezeri;
Po zemlji se glasi:
Se ogleduje sonce
Vse mlado je nu novo
pel Ceh Antonin Vojiišek
Se priža vsako polje
„Prelep je svet tvoj. Veni!
Jarnjk') gsv! a wšecko V zelenju z rožami.
Naj tvoja stvar živi!"
\v tobi' k^i^ti'!
Gako kwi5tnjk") rzidj swug oblaz,
Tak y pecze moge Srdce hnete,
V Tigredi *)
(2. junija).
Kdjž nevvidjm przatelsky obraz.
Przitel g3y — a budeš mebo Srdce —
Aš y w hrob^ — Vse po pari gre v vigredi, Žlahtna zemlje je odeja,
Jarnjk nastane,
Tenkrat bude Jaroslawska lice —
Jiše vderžati svoj rod.
Vupanja "ma znaminje;
S'lzmy nalita — a wostane
Na tem robi doli sedi,
Gosta z listjam pranga veja,
Boš nature vidil hod.
Tiji rod kir gmera se.
Wostane tak dlauho, gak w mim tele
Zemlja z neham, lej, se vdaja Roža rože je soseda.