vodnikovspomenik00vodn

,
gotovega
iz
zmožen
se
,
pokazati,
nini
—
- 19 —
Kdaj in kdo jft bil pervi, kteri je zael v slo- Spoznal je kniali, pri cem da je slovenšina in
venskem jeziku pisali in kako, t. j. s kakošnimi oitno je pisal: „Slelierni pisavec je krajnsko pisal,
pismenkaini je pisal, blezo nikolj ne bodemo na- kakor se mu je zdelo; nobeden ni g^ledal na stanoviltanjko
zvedli. Ueni dokazujejo, da so Slovenci sper- nost viže, vstavo ali red. Pisarji poprejšnega (17.)
vega pisali po glagolitsko, in Vodnik sam terdi to, stoletja so se dosti deržali po Bohoriu, ali v sedajreko:
„Krajnci so pisali po glagolilsko notri do šest-
:
(18.) stoletji so rili naprej inu s krajnskim pisanajsliga
.stoletja. Okoli leta 1S30 je zael Priniaž njem delali, kakor presi z mehom.« Posebno o
Trubar krajnski jezik z latinskimi erkanij Marku Pohlinu govori :„... on je stare mejnike
pisati. — Od tiga asa Krajnci po latinskim ,)abc" brez uzroka prestavil, od starih gramatik prestopih
pišejo kakor tudi Hrovalje, Dalmatinci, in sploh Slo- pisal, kakor lublanski predmestnani govore; ni gledal
venci, kar jih je bliie laške dežele." . na
isti jezik polancov in dale od Nemcov stojeih
Se le po Trubarju so dobili tedaj Slovenc starih krajnskih zarodov. On je preve nemševal,
perve in sicer z latinskimi pismenkami na- namesti, da bi bil slovenil. V ntkterih besedah je
tisnjene bukve. Ali brez sprednikov, kteri bi mu brez potrebe hrovalil, v drugeh premalo unajne Slobili
z izgledi le kolikaj kako stezico do književnosti
[
vence islal, kar je lahko ino treba. Od tod pride,
nadelali, nesoznanjen s književnostjo in jezikom dru- de per nas nobeniga nima, kir bi se po njemu popol
zih Slovanov, na pr. Cehov, Dalmatincov i. dr., kteri nim deržal.« *)
so imeli o njegovi dobi že izversino književnost: je. Mož, kteri je znal tako soditi slovenske pisarje
zael Trubar pisati, kakor je ravno znal in kakor prej.šnih asov in .svoje dobe, je mogel gotovo tudi
se je njegovemu namenu prileglo. Slovnice ne sme
:
nihe od njega tirjali. Po nemško obdelan je pisal s
,
slovenskimi besedami nemško, in imu bi se bil tudi
biti, pomagati in slovenšino opiliti ruje, ktera
je prijela nje do tistega asa, naslednikom pa pot
po kteri samo je mogoe narodnemu jeziku
ve peal, kako bi pisal, da je le — svoj namen veljavnost dobili, ktera mu gre v družini omikanih
dosegel! Pisal je in poneslo se mu je v mnogem ozeru narodov.
bolje, kakor njegovim naslednikom, dasiravno je Toliko naj zadostuje iz naše slovstvene zgodo-
Bohori se potrudil pervo „gramatiko za kraju- vine za namen, kterega nadpisnazoega spisa zahteva;
ski jezik" (1584) spisati, pa „habuit sua fata jj; sledeega se bo ujelo, kar utie razmero med
libellum." {Vodnikom in slovenšino.
Ne biserov v gradivu iskati, ki sta jim ga ie reenega
, se da posneti, da so do Vodni-
Trubar in Bohori zapustila, .so saeli vsak po kove dobe skoro vsi slovenski pisavci pi.sarili brez
svoji poti hoditi, in so tako sejali Ijuljko med pšenico,
vodila, ker niso poznali ne duha slovenne
pretresovaje del sprednikov, da bi bili lodi pravš-
;
»kega jezika ne poti, po kteri bi ga bili mogli sponosti
od nepravšnost, pleve od dobrega zernja. znali. Spodtikali so se, kakor še dan današnji veina
Ravno ko so najhuji .šušmar. Marko Pohlin,siovencov, nad tem, da manka slovenskemu
in njegovi posnemovavci nemilo — pa tudi nevede _ jeziku besedi. Vodnik sam piše: „Te dni je eden
namerjah, vse dobro s korenino vred iz slovenšine rekd, de krajnskimu (=z slovenskemu) jeziku besedi
populjiti, je prišel mož, kteri je bil izvoljen, temu
i
manka, de je ubog; pa to ni res. Krajnski jezik je
gospodarjenju v na.ši mladi, nebogljeni književnosU sam na sebi bogat, le ljudje so revni na besedah,
jez postaviti, in ta mož je bil - Vodnik.
zalo ker premalo spomina imajo na lo, kar
Mlad, živega in za vse dobro in lepo jihjemali uila.«
unetega serca, sin naroda, bistroumen
Ali niso le besede živa pria, kako globoko je
iznajden je imel vse lastnosti, klerih mu je bilo
treba, da je izgotovil nalogo, ktera mu je bila naložena
v prid slovenske književnosti. Res je sicer, da
so bile njegove perve posku.šnje v „Pisanicah od
lepih umetnost« nepopolne, okorne, pa vendar ne
tako neslane,
kakor pisarije njegovih versinikov, med
kterimi so bile kakor rože med osalom.
vidil Vodnik v serce svojih rojakov, ktere je tlaila
lakral, kakor tlai še današnji dan marsikterega, mora
*) Pustil mu je pa Vodnik tudi nekoliko pravice, ker
piše: „Oetu Marku smo hvaležni za ve rei. On je
spet branje med ludmi razširal; od trideset \6t sta se
skoro vsaki pastir inu pastarica brati nauila. (?) Dosti
bukev je med ljudi dal" i. t. d.
3'