vodnikovspomenik00vodn

I
i
:;
!
!
:
!
196 —
Ko storil lovec po tem sveti,
Cetertic silila ga vzeti,
Pa sam pri sebi pravi : Sloj
Kjer on nic ve uzeti nece,
Mu ona sama zadnjic ree
Oh sreen ti, in svetnik tvoj
En gospodii bil se zmotil,
V podzemlji grad se bil
Vsa lepa notri bla gospa.
e hoeš, mu je govorila,
Rešenje bodem zadobila,
napotil.
Da zmiraj bodem, kot sem bla.
Pernesi leske tri mladike.
Kar zrasle v leti so velike
Z usako me enkrat udar'.
Ko pervi mahneš, bodem sama
Lih kakor je peklenska zmama.
Obupat' vender li nikar.
Ko drugi mahneš, bodo zveri
Tišale v te k velik' zaveri.
Pa tretjo mahnit se ne straš'.
Je šibice saboj prinesel.
Udaril dvakrat, pa se tresel,
U tretje mahnit se preplaš'.
Strašno je ona rujovela
Nesreen, kjer ne spolniš dela
V devetdevetdesetem leti
Ce hoja se ozeleneti.
Iz ktere zibel bo storiti, —
In dete bo prišlo na svet.
To dete v nji se bo zibalo,
In potlej novo mašo bralo.
Imelo sreo me rešit'.
Zdaj kaa kljue vedno nosi.
In „rose, rose