vodnikovspomenik00vodn

atinskcni
— 223 —
„Sa(laj ne treba mirovali", zaiiriei na glas, panoni, klcii so z žaloslniin
»sadaj je lepa priložnost ulovili nemškega volka,
|
kajd junaci na konje, pokliite enio vojsko, trobite
na ves glas v medene roge, in kliite : Lov je
na nemškega volka.«
palao.
Po tih besedah odide L j u d c v i t sopet v svojo
Po vsih krajih vojvodovine hrovatske se razširuje
bojni glas, in mladi in stari junaci prijašejo
v staroslavni Sisek.
Vojvoda Ljudevit stopi na elo velike vojske,
in jo pelja proti Dravi.
Friulski grof zezve za ta povzdig, in kakor
blisk leti z silno vojsko ez Belak na petovsko polje.
Kervava vojska se je zaela, ali sadaj Horvatom
ni poslužila srea, mogli so rez mejo nazaj
pobegnoti. —
2. »Kukavica, kukavica, izdajica, nezvesti sin
liorvatsko matere, da bi te l)lisk iz modrega neba
zadel« — tako se Ijuti v svoji sobani vajvoda
Ljude vi I.
Pred vralami stoji zvesti knez Jaropluk in
posluša jadnega
vojvoda.
»Nevem ali bi stopil v sobo — kaj vendar
vajvodo mui — kaj vendar mu kole versto dušo ?
— hoem v sobo — naj so razljuti, kakor hoe
— saj mene pozna — saj ve, da nima zveslejšega
junaka od mene.« — Tako pregovarja knez Jaropluk
sam seboj, in ter stopi v sobo vajvodovo.
»Oprostite svetla krona, da sem se podslopil
— rad bi vedel, kaj Vašo dušo moti, in Vaše
serce žali.«
„„Dobro došel Jaropluk, imam ti žalostne
novice povedati. Stara naša dedšina — izdajstvo,
nesloga, in kako se vse ti gadi
velijo, niše so zginili. Cuj — sosed moj vajvoda
Pori na je potegnil z nemškim Cesarjem, brez
dvombe mu je mojo krono obljuI)il, ali golufal
se hoe — on ne pozna kukavnih Nemcov.
„„P o r i n a , taj astilakomež se pripravlja
proti meni na vojsko, ravno mi je poslal po verlem
glasniku to žalostno vest knez R a d o s 1 a v ,
in piše, naj bomo pripravljeni. Skerbi ali moja
draga duša, da soseda pošteno sprimemo — težko
mi je, ali nemorem inai — nisem jaz kriv, ako se
boji. — Bili so
bode bratinska kri prelevala.««
Jaropluk pošle glas vsim knezom in žuzdružili
hrabri K u e v a n i.
rconi sprejeli vest o
z P o r i n o m tudi
P o r i n a privlee svojo vojsko do Pokolpskega.
Blizo pri uloku Kolpe u Savo so postavili svoj
tabor hrabri Kuevani.
Proti veeri se prikaže pevec visoke rasti v
taboru K u e v a n o v , in zane vlaiti svetli loe
po glasnih strunah. Ni še so takšnega goslarja
Kuevani slišali. Ko je vse polno sveta okoli njega
bilo, zane pevec prepevati
Bila sta na Kleku bela plia, —
Bela plia mila dva goloba, —
Ljubila se, ko sorodna brala, —
Zobala oba iz edne sklede, —
Pijala oba iz edne roke. —
Sadaj pride erni goljuf gavran,
In grohoe k ednemu golobu
»Bratec dragi, pusti bralca Ivoga,
Pojdi z menoj ta k mogonim orlu.
On ti hoe dati svojo herko,
Lepo herko — pliico
orlico
Ter boš žnjim vred ti kraljeval tudi
Ptiji svet, in velke asti vžival.« —
Išel golob gavranu verjei.
Ali ne postane carskim svakom,
Temo služi orlu za peenko.
Ni to bila bela dva goloba.
Ve sta bila svetla dva vojvoda,
Ljudevit vojvoda u vek slavni, —
Ter P o r i n a vojvod u vek slavni, —
Oba brata, sebi pomonika,
Proti vsakem ptuj(-m sovražniku.
Pride Nemec in Porini ree
»Pusti Ljudevila, pojdi zmenoj.
Hoem tebe peljati k cesarji.
On ti bode dal ljubljeno herko.
Ti boš no.sil svetlo slavno krono.« —
Ali, kakor golob bil peenka orlu,
Tako bo Porina rob cesarja.
Te verslice zapevši se skrije u mrani temi
viloviti pevec. Kuevani prevdarjajo zmisel pesmice,
in za belo zoro zapustijo Por i no, — vrativši
se v svojo domovino.
Brez mnogega prelevanja kervi je Ljudevit
nesrenega P o r i n o spodil nazaj v njegovo deželo