vodnikovspomenik00vodn

i
bil
i
„^
4)
kterinii
slave
. ,
. ,
!
eviie lenobe, slepe oholosti in loposli'?! In prepri- ;
- 20 —
mu bila tudi pomagala beseda iz stare slovenšine
je tudi vsacen;a, kteri se je hotel prepriati, v ali iz ruskega med Slovenšino zasajena, e bi ji ne
anju, da naš jezik ni ubog, ampak bogat. Nabe- 1
znal dati domae obleke in oblike*? e bi jezik ne
ral je kakor neutrudljiva bela gradivo za „Slovar« imel pravil, kterim se mora vsak podvrei, kdor piše
in rs, nabral je za tisto dobo slovenskih besed kra- v narodnem jeziku za narod? Segel je tadaj Vodnik
sen zaklad, kteri je pa, žali Bog! blizo do današnjega globoko do pravega dna slovenšine in izsnoval iz
asa imel mnogo neugodnih osod. njega pravila, po kterih se mora pisati skladno in
Kako do zaklada slovenskega jezika priti, je prijetno, pa vendar po domae in vsakemu
vedel Vodnik za prave pota. Pnberal in pretreso- umljivo.
val je bukve in pisma sprcdnikov; kar je našel dobrega, Po vsi pravici moremo Vodnika sploh imenoje
ohranil in po pravilih obdelal in olikal. Spoznavši,
i
da je slovenšina v mestih in blizo mest zlo zlo popa-
1
vati preroditelja slovenskega književnega, ali kakor
ga je on imenoval — bukviškega jezika, ker on je
cena, jo je iskal med ljudstvom, pri kmetih in kmetišj
j-j postavil slovenšini terdne mejnike, ktere so
kih rokodelcih, in samo, kjer ni mogel z domaimi
stari pisarji brez uzroka prestavili;
,
1
izhajali, je šel drugam besed iskat. Iskal jih pa ni
J J "
'
•'
'
2)
med ptujci, ampak pri starih znancih, pri starem!
, ,
razodel
. ,
,
m dokazal
r u-i ,, .
obilnost in v,„„„,i,.„ bogastvo „„ na-
^^
slovenskem bukviškem jeziku, ..kteri in>a ve-
"
' ....
... ... .• , • ,• I t. .,,l.-,.„^ «' 3) pokazal, kako naj si pisatelji pomagajo,
liko podobnost z nasim krainskim (= slovenskim).« ^ • ' '
\ •,••,?
n . 1 1 ••! •
•
-I
r„i I „.. ..„r,i kadar jim domaih besed zmanjkuje, m kako se
Po starem bukviskem leziku le popravljal, „ker smo J
,
,
,
od
.
stare
,
korenine se na stran zasii."
•'
. . .,.„ da slovenski jezik narodnem duhu primerno
Kadar mu stara slovenšina ni dovolj pomagala,
se je obernil še le k drugim slovenskim narodom, pa
•
bogatili,
in
pokazal je, kako se da v slovenskem jeziku
tudi tu je dobro prevdarjal. „Krajnski jezik je moško-' skladno in prijetno, pa vendar po domae
vitarskimu {;=. ruskemu) narbolj podoben, bolj kakor in vsakemu umljivo pisati,
vsem (Iruffim slovenskim izrekam. Moškovitarji so To so ob kratkem zasluge za slovenšino, s
dosti besed ohranili, ktere so se per nas pozabile,
i
in iz navade peršle"; — poznal je tedaj sorodnost slo-
]
si je Vodnik zaslužil, da mu položimo venec
pa tudi hvaležnosti na njegov grob in obhajamo
venskega in ruskega jezika in pomagal sije z njim, kjer: njegov spduiin kol hvaležni rojaki in dedje in ga nani
mogel izhajati z domaim. sledujemo zedinjeni in složni v slavo premile do-
Ali z vsem tem še Vodnik ni bil dovoljen. Kaj moviiie