vodnikovspomenik00vodn

slovstvo nekaj let sem skoraj na vse strani peša in ne more se skoraj s em drugim ponašati, kakor z molitvinimi bukvami.
Ako prašaš: zakaj? ne moreš odgovoriti, da zavoljo tega, ker manjka bistrih glavic (Vodnikov spomenik ne poterdi tega);
spoznati pa moraš, da manjka povsod mož, kteri bi spodbujali, kteri bi raztresene umne glave skerbno brihtali in prijazno
sprejemali to, kar morejo posamni storiti. Zavoljo tega so omolknili tudi možje, kteri so prejšne leta v naših tadanjih asnikih
(»Carniolia«, »Illjrisches Blatt« itd.) lepo gradivo za spoznanje naše domovine naberali in zastonj se ozeramo po možeh,
kteri bi obdelovali naše slovstvo, razun pešice mladih slovenskili pisateljev! To je pa žalostno za prijatla domovine, in bati
se je, da bodeta naša dežela in naš narod bolj in bolj rakovo pot šla in da jima bo beseda »naprej, naprej!« na gluhe
ušesa bila, ako se sedanje razmere berž berž ne prcveržejo. Naslednji zarod bo zdihoval po zgubljeni omiki kakor po soncu,
ki je že davno za gorami utonilo. Da se to ne zgodi, naj nas varuje Bog! in slednji naj si prizadeva po svoji moi, našo
t6 na boljo pot napeljati. To se pa ne more zgoditi brez ljubezni do domovine. In em ve, silneje in po pravici
as od nas tirja, tem potrehneje je tudi duševne moi spodbujati, zlasti pa Ijubezin do poznanstva domovine, ktero je
skoraj v zlo prišlo.
Ni mi še obupati nad tem, da se bo zaelo naše slovstvo krepkcje gibali in da bo napredovalo. Mislim,
da nam bo ravno Vodnikov album nov porok za to in da bo našo sernost uverstil. Zahvalim se vsem za pomo pri mojom
delu in glasno zakliem: »Urno in nemudoma se lotimo dela! Saj gre za blagor domovine in tu ne sme
in ne bode nihe zadaj ostal!«
Ako ta predgovor ni kot pokojno šumljajoi potok, temu marsiesar opominja, kar sicer ni neznano pa je bilo še
malokadaj naravnost razodeto, mi vendar nihe ne bo oital, da sem spregovoril to o priložnosti, ko izdam to dlo v ast
našega naroda in v slovesni spomin enega njegovih pervakov. Zercalo naše omike je, v kterem bodo morda
še naši naslednjiki gledali stan današnjih dni.
\ lijiibljniii liki noi 1859.
Dr. E. H. Gosta.