vodnikovspomenik00vodn

• •
— 130 —
Agata in nje mili railjcnoc sla svoje znanje tako in ga vesel pozdravlja, rekii: »Bog vas sprimi, oce
prikrivali in na tihem deržali znala, da jima ni mogel Verhard! Vesel sem neizreeno, da smem ez prag
nihe zavoljo lega kar besedice erbnili. Nje oe ni v vašo hišo stopiti.« Zlatar mu je hotel prederznost
nikoli ni od nju znanja sanjal, ampak eno verižico njegovo oitati, toda Anderlajn ga ne pusti k besedi
za drugo in en perstan za drugim je skoval, da bi le priti. >,Ja, jez vem«, pravi zgovorni suliar, »vi ste
ve premoženja na kup spravil in svoji herki gorso bili njega dni tudi ubog rokodelec, ravno zato me pa
doto napravil. hoete z današnjim povabilom razveseliti. Ali ni res.
Pa kar se ne slori, se ne zve: Kocijan se je oe Verhard! Ali morda želite kaj druzega od mene?
presrenega mislil, da je z Agato znan ; zalo tudi ni Vem, da imate lepo ptiico, al potrebujete kletke
mogel jezika za zobmi deržati ter je zbleknil, kar mu za-njo1 Naredil vam jo bom kakoršno le sami želite z
je v sercu tialo, in kmali potem je jela cela Loka enim ali dvojnim nadstroponi, tako da vam bo gotovo
govorili, da se zlalarjeva hi z nekim zalim sularjem vše : ali bi pa morda radi mrežo za ribe imeli? Splel
pea. Ta razglas zazvoni do zlatarjevih ušes, in ga
tako razkai, da zane kriali in grometi nad dekhco,
da nikoli tako.
„Kaj lacega moram od tebe slišati«, ji togoten
oila, »presnela mercina, koliko si že slara, da se z
moškim peaš, in meni ni tebi ni misliš ženina v
rokodelstvo osnoval.«
vam jo bom iz edine ali dvojne nili.»
»»Dvojin potepuh si ja,«« mu Verhard rono
odree, Anderlajn se pa vede, kakor da bi ne bil
Verharda razumel, ter pravi: »Ze prav oe Verhard!
iz dvojne niti bo gotova moneja; o, sej pravim, kdor
ima denar, za tega je pa prav na svelu; trikrat delj
hišo pripeljati. Komaj si oiroj- iznie sezula, in že
bo lerpela. kakor iz edine niti; dolgo bom napravil
se misliš na možke obešali; lo misel li bom že iz bue
in široko: ez celo Soro jo boste lahko razpeli in
stepel — Kakošen potepin mora to bili V«
! rib ujeli kolikor boste hotli. Pravijo, da so v -Sori tako
»»Oka pri-serni!«« Agala milo pro>i, »»nikar
velike, kakor pozoj, ki ga je — ja, ja, ki ga je, e
me ne zmerjajte, ni potepin ne; Kocijan Anderlajn je!««
hencaj na jeziku mi je, pa ga vender imenovati ne-
»Kaj!« zakrii razkaeni zlalar, »Anderlajn je
morem — ubil, zdaj pa grem, jutri bosle že mrežo
tvojemu potepuhu ime? To ti povem, da nm jo bom
imeli, kar bo mo po ceni.« — »»akaj!«« mu mojster
v besedo seže, „»ti me misliš s svojim zasolil, da ne bo ve od tebe sanjal, in kmali mu bom
blebetanjem
oglušili — e mi skuješ kletko iz monega že-
,,0h, ljubi oka!«« nm Agala rono odgovori, j^zg, da bom va-njo tacega lika ulaknil, kakoršin si
„on ne zna nobenega rokodelstva. Anderlajn je le
suliar.««
ti, tako naj bo, mreže pa ne potrebujem ; soma pa,
ki mojo zlato ribico zapeljuje, že imam.««
»Suliar!« zagromi zlatar nad Agalo, »torej
»Ali ga imate?« ga Kocijan naglo popraša.
hlapec cele dežele, hlapec vsacega kmeta, moj hlapec,
»»Imam ga, imam,«« mu zlalar jaderno odgovori.
»»Ti zviti tihotapec misliš, da te nisem zavohal
tvoj hlapec; in tega si si za moža izvolila, ti nesrena
mercina lil« , , , ,., , _ ,. ., , • i j-
„
. . , 1
I I •„ ;. „o-o'L,i kod hodis? To ti povem, nikdar mi ne hodi v moj
»^
Komaj se je ana , da je m Z£rrabil in je naseskal ' ....•'
okraj ve, sicer li jo bora napravil, da boš pel, kakor
po volji svoji: gre togoten po hiši gori in doli in premišljuje
kaj mu je slorili, pa naenkrat mu na misel
senica v precepu, in celi as svojega življenja na me
mislil. Ali si me razumel ? — Zdaj se pa poberi od
pride in poklie svojega uenca v slanico ter mu
koder si prišel, in ne pridi mi ve pred oi;««
ukaže urno ili po suliarja.
Ker je zlatarjev uenec poprejšno vpitje in raz Ko Anderlajn vidi, da je zlatar zares razkaen
sajanje slišal, ni suliarju samo teffa povedal, kar mu kot s,ršen, in ker ga ni s svojim govorom, kakor je
je mojster zapovedal, ampak vse kar seje ravno pred misld, kar ni potolažil, je tudi monejše sirune napel,
v nje-ovi hiši pripetilo, da se bo vedU obnašali, ako reko: »Mojster Verhard! nikar ne kriile in ne razbi
ga\olel zlalar v kozji rog uiranjali. Ta as zapre
zlatar svojo her v bližnjo sobico in priakuje togo-
sajajle nad mano; poslušajte me, kar vam pravim.
Agato spoštujem, dajte mi jo v zakon!«
len sularja. »»^'a '" •' 'e ob kralkem povem,«« mu serdili
Oez malo asa poleni jo Anderlajn k zlatarju Loan odgovori: »Agata je moj edini otrok, ktere
pripiha. Meni ni, tebi ni, hiti naravnost do mojstra ne bo suliar nikdar imel, in po tem takem nimava
»ijvk;^j^>=*=5:t"