vodnikovspomenik00vodn

!
:
;
!
!
;
:
:
r
- 216
-^^M^
So krajnsko .strune obmolknile,
Si truplo zbralo je zemljo,
Zbežale z njim so slavne Vile,
Na svillo jih nivec ne bo.
Ne bo se dvigal ve v višave,
Kot orel gledal solnca bli.š
Je pustil skalnate tukave,
Popustil gorskih vetrov vris.
Ne bo rojakov v brambo vnemal,
Vec peval naših šeg ne bo,
Anakreonta on posnemal
Nivec, igral ne ve ljubo.
Zvonovi le naprej pojejo,
Minljivost pravijo svela.
In le še vnovi zmir zanejo.
Njih glas okoli trepeta.
In pesnika so v jamo djali,
Zvonovi zadnji se glase:
Le trupla deli so zbežali.
Na veke pesmi pa žive;
Jih ljudstva pozne bodo pele.
Jih najbolj ljubil vsaki bo.
Iz krajev v druge poletele.
Jih vsaki bo sprejel s astjo;
Po grobu bodo mu skakljale.
Obiskovale ljudstvo spet.
Na grobu milo prepevale,
Dokler se sukal bode svet.
III.
3. februar 1858.
Kozarce penee dvignimo
Živi naj oak
In pesništva mojstru napinio :
Živi naj pervak
K nebcsam mu duh so dvignile
Triglava glave,
Bohinjske so sape teknile
Za pesmi sladke.
Veršaca Parnasa je peval.
Mu pesmi bil vir
In Save valove je števal
Med rajski požir.
Je pesmi naroda vesele
On pervi zapel.
Je nebnih krilatov kardele
On pervi posnel.
Desetkeat deset je preteklo.
Kar rojen bil, let;
Mu venca ni ljudstvo odreklo,
Je pervi vmir štet.
Zatoraj veselo astimo,
Praznujmo ta dan.
Vodnikov spomin ponovimo,
Iz neba poslan.
Le strune premile napnimo.
Saj on še živi.
Le liro domao vbudimo,
Saj on nas ui.
Kozarce penee dvignimo
Živi naj pervak
In pesništva mojstru napimo
Živi naj oak