vodnikovspomenik00vodn

Tomaž Supan:
Trojno
petje.
3. februar 1758.
^^n goro dnevna lu zbežala,
V oblaku luna priveslja,
Svelli se truma zvezdic zala,
Ob zimi hladni piš vihra.
Pononik ujejo glasovi
Se tic, njih vriš okrog šumi,
In pesem, Save k' jo valovi
Pojo, od dale sem gromi.
V zvoniku terdo kladvo bije,
Naznani uro polnoi,
Glasove v tihem zraku lije,
Obstane, vse okrog pospi.
In uje noni glas nebeški,
Mu sega njega mo v serce,
Pomena petja um loveški
Povedati ne zna, ne ve.
Nadnebna pesem pa ne jenja.
Ne jenja, konca, kraja ni,
Se vnovi zmir in zmir zaenja.
Duhov arobni glas doni
Tak dolgo, zimsko da zašije
Na nebu solnce, zamiglja,
Sedmere barve da izlije
Po belem snegu, se igra;
Tak dolgo beli dan Vodnika
Da ne postavi pred oi.
Pokaže krajnskih pevk rodnika.
Se milo detetu smeji.
Al tretja ura se priplazi,
Preudno kladvo se glasi,
Podob leskeih truma gazi
II.
Skoz sneg, in pesem žvergoli.
V okolici stoji Ljubljane,
Zvonovi žalostno
pojejo,
^^^^
Kjer udno dete se rodi
Slušati harmonije vstane
Mestjan in kmet, vse kar živi;
Se tare množica ljudi
K pogrebu pesnika nesejo,
Se vsa narava dans solzi.
m