vodnikovspomenik00vodn

, „ , . , ...
„ , .. . »„To
!
»Dete
zdaj
spreleti,
hvaljen
|
!
radovedni
»»'"
— 131
nic ve skupej. Le spravi se mi urno spred oi, da ga, preden odide, venderpopraša: ,,No, kajpa imaš"?«
te ne bom nikdar vt vidil!«« in mu v škaf poa^Ieda.
Kocijaiia to slišali je vse preletelo: jeze mii je ,
serce oterpnilo in rekel je: „Že prav, gospod mojster, ;
zlodij!« Ogleduje zdaj svetlo re v škafu,
priprostega kmeta. „Pri moji veri, to je prav
grera: toda toliko vam povem, da ne bom Agate 'živo srebro! Kje si ga dobil'?«
snubil nikoli ve.
Sami boste mogli priti in me prosit,
da naj jo vzamem. Ste me slišali? Zdaj pa z Bogom!« !
Zdaj se Kocijan na peti zasue in jo urno od
"'U vesel odgovori, „„to sem jez našel, Bog bodi zazlatarja
pobere, kleri se za njim spakuje in smi ja, in
!
vnovi je sklenil svojo herko vedno bolj pred omi
j
imeti in varovati jo, da bi se z možkimive ne peala,
Škafarja, besedo živo srebro slišali, veselje
da nikoli tako. „„Julie, tristo medvedov!««
in angelj varh. Daroval mu bom dve vošeni
svei, da me je pripeljal do vira, iz kterega živo
srebro izvira.««
„ J. . , , ., •
J I I „:i, ,; Zdaj je loški zlatar druge strune napel in si je,
V divjem lesu, polnem groznih dreves, kterm ni
J J " e j ?
,
..... , ., ., ,
"
, , , -, kar je mogel, prizadeval, vodo
,
na svoje zastornice
bila se roka loveška zadela m izrecila, kakih sedem j e i^ 5
?
j
toda škafar mu ni kar besedice zinil od
in za-nj obilo zlalov
ubog škafar (keblar) jelovino sekat in doge klal, iz
izleržiti.
klerih je škafe (keble) sostavljal in v bližnjih Rovtah
Ravno na tem potu, komaj vrata loškega mesta
sem ter Ije prodajal. Enega dne v letu 1497*), ko
zapuslivši, je mladega sularja došel, ki je tje v en
je šlo sonce ravno proti zahodu, je bil ravno en prav
ur
J
od
, ,
Loke
.
je
...
proti jugu,
.,
majhen
, '
I
I ,
.privabili,
studencek tamni ^ '
vira, kjer živo srebro izvira; ampak jo vesel od
dol moil, kjer so slavci vsegamogoneniu Slvarniku
,
... - , •
II. u zlatarja potegne ter gre žvižgaje iz Loke proti dolu,
• I
cele noci slavo in ast prepevali, v kterega je zahajal j 1 s & o j r 1
kjer misli veliko srebra nastreci
—
dan ves zamišljen in poparjen krevljal. Loka je bila
namre tisti as obzidana, torej se je v mesto noter
krepak škaf soslavil, in ga pod žleb postavil, po kterem
je imel napeljano vodo, da bi se ne razsušil, ampak
vodo deržal. Drugo jutro Ije pridši ga
in ven le skoz vrata hodilo.
najde
„Dober dan, prijatel! Kam jo mahaš, kam greš
kakor ga je bil veraj podstavil, polnega vode ;
pa
tako zamišljen?« Ga veseli škafar popraša.
glej na enkrat se mu na olorih nekaj belega zableši,
„„Vjamo!«« mu .\nderlajn posinehljaje odgovori.
esar ni vidil še nikoli.
„Vsi zlodji!« zagodernja škafar sam pri sebi
„Dete, dete«, pravi sam pri sebi, „kaj more
P^3^'i= »G"«' morebiti v jamo do vira, iz kterga
neki to biti-? Kaj tacega nisem še v svojem življenji '"^'-
"^oj« ^''^'^ '^''''''^
vidil: tako je. kakor bi bilo pravo srebro. Težko " ''"*' ^'
'^'''J
in
J«""' P"«^'^''-" &«
skalar poprasa.
'
zernasto je kakor prosena kaša. Pa kaj si bom
,j„Grein ubožtvu svojemu in revsini konec storiti,««
je bil Kocijanov odgovor.
glavo behl, tega menda ne bom nikoli sam stuhlal;
sem preneumen. Blezo da take rei loški zlatar Verhard
najbolj pozna, ker v Na to škafarja mraz spreleti, da lerd postane,
njegovo rokodelstvo segajo;
k njemu naj grem, in naj mu pokažem, kar sem
kakor da bi bil okamnel, in ga prestrašen popraša:
dobil,
morda bo on tega kupec. Bom
„Gospod suliar! Vi ste gotovo s škratom v zvezi.
saj zvedil kaj je!«
— Po tem jo škafar neutegoma k loškemu zlatarju '""^ =*''' '''*'^'' ^''^'•"
P'^
pobriše, kterega je .še verajšna jeza in togota ku-t
««^'^ " '^"''^•'•'«jn rono odree,
hala, ki mu jo je bil Kocijan prizadjal, tako, da je »»J''^ sem le v nekaj zateleban.««
tudi nad ubo-ira škafarjem hudo
»^do vam je pa izbleknil od moje skrivnosti?«
zarezal. „Kaj pa
•"*'"'''' ti tukaj stikuješ, si menda ravno tak potepuh, kakor ^''"J J*^^
^"'''^'J" P'"^'*^'"' ^'^" '' ^° "''•''
je bil verajšni; poberi se mi spred oi.« „„Zastran ^'^^ '^^ ^° ^"'"J P'"''^'^ '"'^^ prekanjenega loveka
nikoli ne skerbi, kako jo bo zvil, ter prav,: „„Moz
mene««; mu mirni škafar odgovori, „„e noete pogledali,
nesem pa kam drugam: tako svetlo robo bo P° """J^"' •'^P'^ "' "'''''^'' " ^'^''^'^ °" '^•'^ '''"' ""^
[
menda vender kdo saj podedal, e
mu
je le porabiti ali j« po^reba.««
I •.• ' ../, I i, • " •
•.•.!
I .• .»Tako tudi veste, da sem bil v Loki pri zlatarji
kupiti nece.«« In hoe
»iuru lum »toic, u« a
precej naprej ili, toda
^ j
zlatar
VerharTu?«
ie. da vem.«« se mu Kocijan radoveden
) Kakor pa vunanje pisma govore, so bih HgiJigdcaiije iz J"^? "" '^"'' "'' >
[
Idrije že v letu 1407 dobiU 500 centov živega "srebra. posineja, da bi lože zvcdil, kaj ga jebilo V Loko neslo