vodnikovspomenik00vodn

!
:
ali
:
Prane Malavahc
Slovesnosti,
obliajaiie v spomin stoletnega rojstuega dneva Taleutiiia Todiiika,
oeeta slovenskega pesništva.
R
SIvenica leta 18S8 ni prozno ime v zgodbini
slovenskega naroda, in la je obliajal tudi fa god
s svestim nadjanjem. da ga naši vnuki ne bodo
pozabili obliajali dostojno, kadar pride stoletnica
druga. Mora pa tudi se serce oživiti in pomladili
vsakemu, kdor ljubi svoj dom in svojo narodnost.
Perva dolžnost je, ktere se j(; znebil slovenski
narod ez toliko in toliko stoletij in je plaal
le še nekoliko njemu, komur se ima zahvaliti za to,
da je bil p e r v i b u d n i k narodnega duha in p e r v i '
vedno sneg padal. Pa kakor e bi bila narava
sama hotla še lepo belo cvetje v vence splesti
njemu, komur so vse slovesnosti veljale — se je v
odloeni uri zvedrilo in razjasnilo.
Ob tretji uri popoldan je bilo pri Žiberlu v
Šiški že vse polno ljudi vsih stanov. Slaba pot je
bila ;
pa peš jih je priromala lepa množica vsacega
spola, mladih in starih; koija je priderdrala za
koijo z gospodo iz Ljubljane, in kdor je prišel
j
pripeljal se, je obstal pred hišo Zibertovo, oglevodnik
k Parnasu, kamor so doslej še vsi narodi doval kine in vence, in tu je zvedel, da se obhaja
hodili, si lovorovih vencov slave in ponosnosli iskat, spomin stoletnega rojstnega dneva budnika in
Ponašati pa se smemo v vsakem obzeru, da se je vodnika slovenskega, in e tega ni vedel ali ni
slovenski narod pokazal vrednega obhajati njega,
kteri nas je p e r v i budil in vodil. ez sto let
še le ga spoznava, isla, asti, venca narod; —
pozno, pa vendar ne še prepozno
Bolj ko se je bližala Svenica, bolj se je ljudstvo
pogovarjalo in popraševalo : Kaj bo le v Šiški
pri Žibertu ? Ena pa je serca vsih zedinila v želji
Bog daj ta dan lepo vreme!
Bati se je bilo res, da bo to upanje po vodi
splavalo. Svenino jutro je precej snega prineslo
hotel vediti, ga je kmalo ogrelo, kar je v tem hipu
vidil in slišal.
„Proslora ! prostora ! gospod deželni poglavar
se pripeljejo!« Po teh besedah je množica potihnila;
odbrani gospodje, in namre gosp. predsednik c. k.
deželne sodnije žl. Ješ, gosp. predsednik c. k.
kmetijske družbe, F. Terpinc, gosp. predsednik
kupijske in obertnijske odbornice, L. K. Luk man,
gosp. predstojnik ljubljanske mestne gosposke, J.
Gutman, in mnogo druzih, so stopili h koiji
in do poslednjih ur pred zaetjem slovesnost je še gospoda deželnega poglavarja, kteri so z gosp
r5S^^^