vodnikovspomenik00vodn

;
Fr. Svetliic:
Valentinu Vodniku v spomin.
-&3P8£ie/3-
Pledai je mladene verno z polja ravnega v gore, 1 isla sapa osuši mu polno celo, in navda
Na klerili se Slovencov ni noben bil, kar kdo ve Z duhom pesniškim mu persi, da veselja ne pozna
In zavzet krasote verhov, ki se zora svetijo,
Sklene priti na-nje, ako bilo bi še tak stermo.
Razun petja, ki edino je hladilo sernih ran,
Ktere seka srea kriva pesnikom skor dan na dan.
Prek usadov brez deržajev, ez potoke brez bervi,
Po skalovji brez stezice, skoz žamete brez gazi
Neutrudeno se vpira v sklepu zvest veliko let.
Da prileze na višave, in odpre se nov mu svet.
Roka gibna mu zastane,
Kar je ondi util, mislil, vtisne živo si v spomin.
Verne zopet urnih nog se v ravno polje z visoin.
Stopi med rojake svoje, vbere strune, da done,
Ino v vedno širjih krogih Ije ez meje se glase.
ino pesnik — v grobu spi,
V lepih pesmih, ki jih pel je, pa njegov spomin živi :
In bo živel v vek iz veka — domovine naše kras,
Mojster pevcov — dokler koli stal slovenski bo Parnas.
o^A^^::)