vodnikovspomenik00vodn

Ko
vert
'
kfere
-^
G5 -
Tako jp bil dokoniin ponlnvitni del slovcsnosli ^Živio-klicih« in o icranji cesarske pesmi v Ljubljano,
in gosp. dr. T o man ji' peljal zdaj gospoda držd- — Po odhodu obno spoštovanega in ljubljenega
niga poglavarja z drugimi goslini v slanico v per- gospoda deželnega poglavarja, ki so si o tej priloivem
nadstropju Zibertove liisi-, kjer je bil Vodnik nosti serca vsih se bolj prikupili, je dobila nuizika
rojen in klera je bila slovesnosti primerno okinana. jesti in piti in drugi priujoi so se vsuli v slanice
Ncj me spremijo preljubi bravci nekaj asa tii sem, Zibertove hiše, kjer je bilo vse zidane volje. Pri
ker moramo za toliko asa opustiti popis tega, kar vsaki mizi je bilo petje, zgolj slovensko in zdravico
se na dvoru, na vertu in v spodnjih slanicah godi. za zdravico so napivali Vodniku, Slovencem, in ra-
Gospod deželni p o g a v a r in gosp. dvorni f^"-"'' j« s^rce poskakovalo v persih vsakemu, kteri
1 |
svelovavec grof Andrej H o h en wa r t h sla se j«' vidil, kako so se ljudje druzih narodov serno
vsedla za mizo pod z lovorovim vencom opleteno veselili in pobratovali s Slovenci in s temi vred se
[
Vodnikovo podobo, njima nasproti gosp. dr.
;
zapisovali v naroilne pole za Vodnikov „Album«,
Bleivveis; k drugi mizi na desni so se vsedle
je g. dr. E. H. C os ta med goste razdelil.
Magorodne gospe in gospodine, klerih nazonost se je muzika odpoila, je stopila zopet na
j
je vso slovesnost še bolj povikšala. K mizi '
na levi pred hišo in zaigrala : „Kje dom je moj?«
so se vsedli drugi imenitni gospodje in kolikor je Ako je bilo ploskanje veselih ljudi že zdaj silno, je
bilo mogi)e prostora dobiti, so se drugi po slanici bilo potem gromovito, ko je zaela znano narodno
nastavili. Na mizi je bil po narodni slovanski šegi pesem : „Prišli so k memi šlirji rumeni« i. t. d.,
hlib kruha s soljo, s kterim so bili preastiti ktero je pomagalo vse peti. Se enkrat jo je mogla
gosli posireženi. Gospod dr. L. Toman je tu zaigrati in ko je o silnem ploskanju konala, je
poklonil gospodu deži Inemu poglavarju krasno ve- priletel velik zelen venec izmed množice do gosp.
zanc V od n iko ve pesmi. Vse sedanje Vodnikove Hofman-a, vodja te muzike. Z Radecki-maršem
žlahtnike je doletela asi, da so jih gospod deželni in cesarsko pesmijo se je poslovila tudi muzika,
poglavar pred se poklicali, vsakemu prijazno podali ker jo je dolžnost drugam klicala,
roko in se z njimi prav priljudno pogovarjali. Zdra- Kmalo po tem se je zaelo mraili in z mravica
se je za zdravico verstila ; vsaka je rajnemu kom vred so nastopile nove veselice in nove krasote,
oetu slovenskih pesnikov veljala in ne moremo se Cerna no je svoje tamne krila že razprostrela
zderžati tu sem besede zapisati, ktere so visoko-''" ne zvezdice ni bilo viditi skozi snežne oblake,
rodni gospod grof Hohenwarth govorili; rekli Tem ve je pa sijala s svitlimi žarki jasna zvezda
so: »Prepriani smo vsi, da danes sto let ne bo > sercih vseh — radost, radost užgana od domonikogar
nas ve živega; — ali Bog daj, in nadjamo rodnega duha. Kar so zaele švigati luice okrog
se tega, da bodo naši nasledniki ta dan ez sto Zibertove hiše in kmalo so bile vse okna s svitlimi
let ravno tako veseli in ravno tako hvaležni obha- lampicami ovenane, okrog z lovorjevim vencom
jali, kakor ga obhajamo danes mi." Gospod grof obdanega spominskega kamna se je vila svilla kita
so te besede tako ginjeni govorili, da so jim solze leskeleih luic, in krajnski deželni gerb nad kamskor-
zatopile govor. In nadušeni »Zivio« so zado- nom je ponosno ul nad svetišem domorodnosti.
neli iznova po izbi. Raznobarvne bandera na hiši in na maji pred hišo
Priljudno se pogovarjaje so ostali gospod de- so veselo ferfrale v nonem zraku, in ko je b( n-
želni poglavar ez pol ure v Vodnikovi rojstni sta- gaiski plamen z rudeo svojo blišobo oblil okolico,
nii. V tem je zdolej bilo vse zidane volje. Vojaška je stotero „živio« in vriskanje donelo iz nadušenih
nuizika je igrala slovensko pesem: „Kje dom je moj?« sere. In drevesa na verlu, z zimsko krasoto oblektera
vselej, kadar koli se sliši, izbuja serno ra- cene, so z nekako ponosnostjo na straži stale v
dost, in polem „Radecki-niarš», klerega vdiastni krasni svillobi. Zeleni venci iz smerekovih vejic
glasovi so presunili serca vseh. spleteni so prepregali ohišje kakor v znamenje živega
Se enkrat so ogledali preastiti gospod deželni upanja, da se serca Slovencov ne bodo ohladile, in
poglavar vso slovesno napravo, in zahvalivši se za tranzparent na levi steni hiše z besedami: „Ne
to izvtrstno veselje in pohvalivši osnovavca sloves- hire ne sina« i. I. d. je bil podlaga druzega s
nosti, gosp. dr. Toman-a, so se vernih o sernih krasno izrezano erko "V, v kteri je bila letna št.