vodnikovspomenik00vodn

možganih
Škiifarju so zdaj tema dela pred ociiii.
„To jt> copeniik«, pravi sam pri sebi. „Bog: rni
o-rthc odpusti. On mi znii naredili, da srebro v zemlji
zmerzne, potlij je nimam troliice ve, in moram škafe ,
nabijati kakor do zdaj; raji polovico kakor ni. Oh,
ljubi moj prijatel!« ga milo ogovori, »vem, da vam
zlat as si obeta lo zvedivši: „Zdaj bom pa vidil«,
si misli, „ali me bodo prihodnji še z vlaugarjem in
potepuhom pitali, kakor do zdaj, ali knj!« Veselih
podob, ki se bodo kmali spolnovale, je bilo polno
n' govo oserje; — bo.šl, da sije v mislih zlate
gradove zidal! —
zdaj cerkev sv. Trojice stoji, vse mergoli raznih
delavcov in rudokopov. Anderlajn je nekoliko
bogatih gospodov skupej spravil, kteri j>o ga z denarjem
zakladali in rov za rovom skopljejo in zmerej
132
boljši žile srebra nasledujejo, in ubogi suliar Anderlajn
je, kakor ga je Vcrhard imenoval, ves drug mož
postal.
Prišel je sasoma k lepemu premoženju kakor
slepo kure k zernu.
In ravno to je jilo loškemu zlatarju silno po
razsajali; hodil je v rinke, kakor da bi ga
komarji pikali. »Blagor mu", si je vekrat mislil,
»kdor bo bogatega rudokopa za zeta dobil!« Ta
je znano in da
misel ga je vedno nadlegovala; toda terdoglavec se
ni prederznil, da bi bil Anderlajna nagovoril in mu
Veste za vir pod Rožnim hribam,
svojo herko Agato za ženico ponudil. Agata pa
Kjer vekrat škafe nabijam;
zavolj lega tako žaluje, da jo je skor konec bilo.
Iz kterga merzla voda curlja.
Kjer je zaklad živ'ga srebra! —
Anderlajn vse to natanko zve, kako se v Loki pri
zlatarji godi, in si misli in misli, kako bi se mu dalo
Pojte zmano, tovarša bodiva, in vsak pol srebra
v ti rei pomagati.
bova imela; boste vidili, da bova za-nj veliko denarjev
dobila; pa te rei mi ne smete spridili. Škrate
Iz tega cilj in konca poroi do zlatarja ter ga
povabi, da naj ga pride saj enkrat obiskat, da se bo
morale imeti zaperte; zakaj lako resnino, ko je meni
preprial s kom se vkvarja. Obljubi mu naproti iti,
An že ime, lako resnino je ludi vse moje govorjenje.«
in na znanje mu da, da se bosta zopet pobotala in vse
poravnala, kar jima do zdaj ni po volji bilo. Zlatar,
Anderlajnu, to zvedili, je pa serce poskakovalo;
lega povabila vesel, se rono iz Loke vzdigne in proti
rudniku z Agato odrine, kjer ju Andirlajn na polpoti
priakuje, in pridAa z veseljem sprejme in pozdravi,
na Trati*) k županu pilje in preden so se k južni
vsedli, popraša radovedni rudokop zlatarja ravno to,
kar ga ja bil že pred eniu) letom v Loki popralal,
namre e nm hoe her svojo v zakon dati. V lo
In lako je bilo že eno leto preteklo, kar v imenovanem
dolu pod Rožnim hribom, ravno ondi, kjer
mu zadovoljni zlatar privoli, e.sar je bila tudi njegova
hi Agata zadovoljna, in ez tri nedelje je bila Anderlajnova
ženka.
Rudniku sO pa, kjer se že ez polteterto slo
let živo srebro koplje, dali ime »1 d r i a« od vode
»Idrice«, ki po dolu lee.
*) Trala, vas med Idrio in Loko.