vodnikovspomenik00vodn

!
!
J. Vesel - Koseški ^J:
P O t a Ž b a.
Sonet.
jDsiij žuga svet, gorijo naj pusave,
Vihar valove morja naj dervi,
Na zemljo tresk, po zraku grom verši,
Divjajo naj snežnikov golicave;
Na pustinjah porušene planjave
Naj Ijulih vojsk sirovi krik doni,
Pred njim, za njim nemili grad mori,
Množivsi strah raztrcsnice kervave
Ta tužni dol, te bridke asne sanje,
Nevihte cilj, zaiipnem sercu lom,
Ni bitju tem, ni duhu moj'nm stanje.
ez groba noc beseda vedno sveta
Mi kaže tje — mi kaže krasni dom;
Moj stalni dom, veseli dom Oeta
*) Ker žalibog! Koseški naš po hudi bolezni še ni prijel za slavno svoje pero, da bi nas bil razveselU s kakšno pesmijo,
in ker bi z nami vred gotovo vsi bravci Vodnikovega albuma milo pogrešali pervaka našega, smo vzeli iz gosp.
Bleiweisovega pervega »Koledarka« priujoi sonet še posebno zato, ker ga je rajni Vodnik sam bral in mlademu
takrat pesniku celo napis nasvetoval. Koseški sam nam to tako-le pripoveduje: »Ko sem o tem z Vodnikom
govoril, je sedel stari astitljivi pesnik ravno za pisno mizo; na to vzame svoje slovarne spise v roke;
mi povž ve besed za nemški »Trost«; tudi »tolažba« je imenoval; poslednji pa mi vendar »potažba« nasvetje,
in pri ti sem tudi ostal. Za me je tedaj to delce le zalo važno, ker me je z Vodnikom, opom in posredno
tudi s Prešernom — tedaj s tremi možmi, ktere tako visoko spoštujem, v duševno detiko pripeljalo. Vsi trije že
v grobu poivajo, in vedo poslednje besede moje slabe pesmice ceniti.« — Tako Koseški. Vrednik.