vodnikovspomenik00vodn

;
ženia
f''""Z''ffa
morda
129
Kako je bil Idriski rudnik najden, s pridom, so se tudi žr v letu 1497 obnašali in
^^^___
prav verlo vedli. Njih platno, ki je bilo belo kot
snegf, in loški konji so na Nemškem in na Laškem
e odrineš, draoji popotnik moj! od bde Ljubljane,
in se obcrneš na gorensko stran, imaš La-
veliko kupca imeli, in pri vsem tem so se Locanje
tudi od svojih obertniških dobikov prav dobro
termanov drevored zapustivši komaj dober streljaj
do Šiške. Ravno polje se ti razgerne na desno
in levo stran, ko imenovano vas za sabo pustiš,
ter prideš v pili uri do Sen t -Vida. Od tukaj
živili.
V ulicah, poleg zidanega mosta, je stala neka
prav zala hišica. Verhard, bogat zlatar, jo je bil
za se in za svojo družinico sozidati in krasno olepoderzi
uciii cesla i-i i.< naravnost proti Mednu, kamor se tudi ,...,. ,. j„ • k'i i j •
f
^
''citi dal, da je bila vsakemu niemo gredocemu
I
^
v treh etertinah ure pride.
,r
Unkraj 1 ,1 1-
Medna 1 pelje
cesta likama stermega hriba, konec kterega se ti
zopet nov svet odpre. Tam v zahodni daljavi na j .
obzoru vidiš zraven Triglava tudi Veršac, od
klerega je slavni Vodnik že, ko je v Koprivniku
duše pasel, sladko prepeval:
Na Vcršacu doli sedi,
Neznan svet se ti odpre
Glej med sivih pleš na sredi
Zarod žlahtnih rož cvete. — i. t. d.
med vsemi celega niestica naj bolj vše. Akoravno
je bil imenovani dom od zvunaj in znotraj
^^^
^pg^j,,,
rt prostoren in poln žlahnega sadja,
njive dolge in v bližnji okolici najgorše obdelane,
torej ludi najrodovilniše od drugih ; bi menda loškega
zlatarja nihe zavidal ne bil; al imel je še vtdiko
dražji in nježniši zaklad v svoji hiši, s kakoršnjim se
vsak lovek bahati in šopirili ne more. In ravno
ta zaklad je bila njegova hi, zala Agata. Mila
in lepega zaderžanja je bila, edna in pobožna, isla
in krepostna kakor angilji. Kdor je Agato poznal,
pred sabo pa rodovitno polje in vasi Presko, Medvode
in krasni škofijski grad Gori ca ne, ki ga
je ni mogel prehvalili, naj je bil še lak sovražnik
in erlljivec ženskega spola.
je nekdanji ljubljanski škof Oton Miroslav Buhheiin
zidali priel in njegov naslednik Jožef grof
Tudi zlal.ir je bil va-njo ves zamaknjin; ni
;
Rabata dozidal. Od tukaj te pelje pot memo Sore mu ni bdo mar, kakor ona. Imel jo je v
proti Loki, kamor prideš lahko v poldrugi uri. [^'^ '" P«""^-«* zap-^U-vci varoval kakor punico v
, , . . J ,• 1 • ••
. 1 •• lastnih oeh. e je le pri nji bil, je zadovoljen
j e
Loka je edno mestice, ki prav v prijetnem kraji
j j j
:
...
, .• • L' . 1
'.dostikrat tudi svoje rokodelstvo zanemaril.
.
Premostoji;
posebno proti Krajnu je ta kraj tak, da ne £rre
1 1
•>
"
, v ,,..,, •
'
1 .• I
je imel dovelj; nic ni maral, akoravno ni
po lepšem prasati m lepšega iskati. Lepemu in umno
' ' " '
:
, , , . .
, 1 .• I I, kdo njegovih pcrslanov in dragih biserov, zlaline
obdi lanemu vertu je enak. Zraven ineslica hrib j & e »
, ,
in srebernine islal. „Konjur niso moji izdelki vsec«,
kviško kipi, nad ktereni star grad stoji, s kterega
je djal, „naj ne pride k meni." In e bi se bil kdo
se vidijo po dolgem in širokem prijazni kraji in
prederznil, njegovi heri bližati se, gotovo pisano bi
I
razni! vasi gorenske plati, da jih je veselje gledati.
ga bil gledal, ez-nj bi bil planil, in ruval se ž
Po obedveh straneh mestica šumite Poljanšica in
C - I
. • .1- . .1 njim
—• do zadnje kaplje krivi.
Sora, ccz ktcro je most z edino inosinico
•"
prepet, j rj
s kterega se je bil v letu 1381 frajzinžki škofi Vendar le, pri vsi njegovi pazljivosti, mu je
Leopold v vodo zvernil in žalosten konec storil.
'
milek s lulom na pleih in lokom v roki pnt pretekel
Njegovo truplo poiva v nunski cerkvi. V ime- in njegovi herki Ijiilika privabil, kterega se je z
novaneni mesticu, ktrro je bil cesar Oton H. že v goreo ljubeznijo poprijela, kteri pa ni bil ne bogat
letu 974 frajzinški mu škofu Abrahamu, iz rodo- zlatar, ne premožen kupec, temu le ubog suliar,
vine goriških grofov, daroval — in ravno zato se mu igar mošnjica je bila suha kakor poper, in beli se
pa tudi še dandanašnji Škofja-Loka pravi — je je pri njem lako poredkoma našel, kakor zaetek
I
po litošnjini številu 1900 prebiv^vcov, kteri razne nunskega samostana v Loki. Kocijan Anderlajn
rokodelstva že od njega dni opravljajo in mnoiro- po imenu, zal in (leten fant z rud eimi lici in junaško
verstno robo izdelujrjo, ki jo na vse kraje proda-
'
roko, vesel in ves poln šal, prizadeval si je, da nihe
jajo, in klera jim tudi lep zaslužek v deželo do- tako, Agalno serce za se uneti, in danico loških
naša. Ravno tako, kakor današnji dan, e ne bolj
'
deklet na svojo pot spraviti.
Jj.