vodnikovspomenik00vodn

:
J. Kosmai
Pesem in
povest.
§|ioiniii na Taleiitiiia Todiiika,
slovenskega pevca
v letu 1833.
OOO
To Slovenja, ti — prcmišlaš,
T' je brilko, nemoreš 'zre' —
!
Se na pevcov um doniišlaš,
Loil se je — ni ga ve !
—
Venost ga je obsenila
Velikana pevskega,
Prebivavca
ga zvolila
^^arja jo že zasvetila
ez visoke nam gore,
Luc nam uma je vnctila;
Serca vsih se vesele.
Strune micno so donele,
Vodnik jih ubiral je.
In Slovenke zale pele
Sladko so od »Milice.«
Al na svetu vse pretee —
Vodnik zgine spred oi,
Krajna vekrat misli, ree
„Da ji v pesmih še živi!«
Stanovanja rajskega.
Ni ga sivka, da b' prepeval,
Dedov dela oznanval.
Skrivne pesmi razodeval,
In »Novice« popis'val.
Ni ga, brenklje da b' prebiral,
Ali pevcom strune vbral;
Po „Veršacu" se oziral,
„Pesme za poskušnjo" dal!
Ozri se v pokopališe,
Bodeš vidil, bodeš bral:
Kje je njega merlvališe, —
Zadnjo ast mu bodeš dal!
I
Ona ima vedne želje.
Da bi še na zemlji bil.
Da bi delal ji veselje.
Al okrogle jo uil.
Tukaj vidiš kamen stati.
Pod katerem Vodnik spi.
Kjer se zemlja, erna mati.
Vsem odpre — ter nas zdrobi!