winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Srečanje – ali „Kdor reši eno človeško življenje ...“
judovskega prisilnega delavca s hrano in zdravili,
ki jih je skrila v sneg v bližini trgovine. 14
Pomagala je tudi drugim judovskim prisilnim
delavcem in s tem tudi sebe spravljala v veliko
nevarnost. Stražarji Judov (predvsem SS-vojaki)
ali v kraju nahajajoči se nemški žandarji
bi lahko kadarkoli odkrili njeno prepovedano
pomoč Judom. 15
Alan Brown. Omenjenemu Judu je bilo ime
Alan Braun in je imel v začetku leta 1945 še
ne polnih 17 let. Rojen je bil 20. marca 1928
kot sin Erme in Sandorja Braun v severovzhodnem
madžarskem Miskolc-u. 16 Oče je bil trgovec
z žitom, mati učiteljica na neki judovski šoli.
Alan Braun je odraščal v ortodoksni hiši.
Sandorja Braun so za prisilno delo določili že
1943 (Judom na Madžarskem je bila sicer vojaška
služba z orožjem prepovedana, vendar
so zato morali v okviru vojske opravljati prisilno
delo). Marca 1944 je Madžarsko zavzela
Nemčija, in s tem se je začela trnova pot za
madžarske Jude, ki se je za mnoge končala v
Auschwitzu. Alan Braun je bil takrat star komaj
16 let, izdajal pa se je za 18-letnika – to mu je rešilo
življenje. Določili so ga za prisilno delo v
rudniku premoga pri Košicah (danes jugovzhodna
Slovaška), kjer je ponovno srečal očeta. Oba
sta prišla kasneje v neko tovarno v Budimpešto,
preden so ju decembra 1944 deportirali v taborišče
v Sopronu. Iz Soprona sta oba prišla sprva
14 Israel Gutmann – Sara Bender – Daniel Fraenkel – Jakob Borut
(izdajatelji), Leksikon pravičnih med narodi. Göttingen 2005,
s. 358sl. – Dve navedbi iz te knjige je potrebno popraviti: Rosa
Freißmuth (Schreiber) ni bila lastnica lekarne, temveč trgovine
z mešano robo, v kateri je očitno vodila tudi zdravila. Priznanje
kot „pravične med narodi“ ji niso podelili 1977, temveč šele 1997
(posmrtno).
15 Szabolcs Szita, Prisilno delo, marši smrti, preživetje, s. 119 omenja
„požrtvovalno pomoč krajevne lekarnarice“. Proti njej naj bi
ukrepala tudi SS, dvakrat naj bi bila zaslišana. Bi lahko bila to
Rosa Freißmuth (tudi v „Leksikonu pravičnih med narodi“ jo
pomotoma označujejo kot lekarnarico)?
16 http://holocaustcenter.org/OralHistory/Synopsis.php?file=190
(1.3.2006); http://www.holocaustcenterbn.org/survivors/alan_
brown/ (1.3.2006).
112
v neko taborišče v Feldbachu in nato naprej v
Neuhaus am Klausenbach, kjer sta kmalu spoznala
brutalnost SS-stražarjev. Skupaj z drugimi
judovskimi prisilnimi delavci sta morala
kopati tankovske jarke. Zaradi slabe oskrbe in
nepopisnih higijenskih razmer v taborišču sta
tudi Sandor Braun in njegov sin Alan zbolela za
pegavico.Pazila sta, da ju ne bi poslali v lazaret,
saj se od tam ni vrnil nihče. Tako se je neke noči
Alan Brown obrnil na Roso Freißmuth, lastnico
trgovine, za pomoč, kar je končno omogočilo
njuno preživetje.
Konec marca 1945 so še pohoda zmožne madžarske
Jude stražarji gnali v nasilni marš v Mauthausen.
Alana in Sandorja Braun pa so z nekaj
drugimi bolnimi natovorili na tovornjak,
morda, da jih usmrtijo. Po nekaj kilometrih so
morali ponovno iz tovornjaka, kjer so jih stražarji
začuda zapustili. Ti so očitno bežali pred
približajočimi se sovjetskimi enotami. Naslednji
dan so bolne madžarske Jude osvobodili
sovjetski vojaki. Oče Sandor Braun je umrl v
naslednji noči, sin Alan ga je ob pomoči drugih
preživelih moral pokopati. Braun in drugi
bolni so bili v tistem trenutku nameščeni v
takrat prazni šoli v Kalchu. Ta šola je služila
kot bolniški oddelek za bolnike s tifusom za
delavce okopa, kot je zapisano v poročilu takrat
še samostojne občine Kalch iz leta 1957. 17
Vsekakor so bili Sandor Braun in postopno nadaljnjih
šest sotrpinov pokopani v gozdičku v
bližini Kalchške šole.
Alan Braun se je z drugimi preživelimi vrnil
nazaj na Madžarsko, pri čemer so jih občasno
17 BLA, A/VIII/11/ – Dogodki 1945–1956, Poročila občin,
Kalch.
Udo Fellner, Grenka zgodovina domovine. Usoda judovskih
prisilnih delavcev v Krottendorfu in Kalchu, v: Gerhard Baumgartner
– Eva Müllner – Rainer Münz (izdajatelji), Identiteta
in svet življenja. Etnična, verska in kulturna raznolikost na
Gradiščanskem. Eisenstadt 1989, s. 129.