winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Svetilniški ali dimni signali iz Slovenije
Svetilniški ali dimni signali iz Slovenije
Boris Jaušovec
Sloveniji grozi, da njeni signali ne bodo signali svetilnika z vrha Evrope, kakor se glasi priljubljena
premierova krilatica, temveč signali dima s skurjene grmade evropske formalne demokracije. Na
polovici mandata vlade Janeza Janše se je treba odkrtito vprašati, ali je Slovenija res na pravi poti k
svetilniku na vrhu Evrope, kakor se glasi znana premierova sintagma?
Upravičeno se namreč lahko bojimo, da sedanja slovenska vlada prevzema oblasti pred dvema letoma
ni razumela kot normalne demokratične zamenjave upravljalske strukture na vrhu državnega
aparata, temveč kot prelom. To je prelom z dvanajst let vladavine Liberalne demokracije, ki da se je
udobno namestila na petdeset let komunistične podlage. Dotedanji slovenski sicer zares tranzicijski
demokraciji, ki ji otroške bolezni prav gotovo niso prizanašale, je očitala, da ni prava demokracija, da
je njena vsebina na nek način izpraznjena. Omenimo legalistično ugotovitev, da prava demokracija
ne premore vsebine, ampak je zgolj forma, ki šele določa vsebino. Janševi pa imajo stalen problem,
demokracijo osmisliti z vsebino in to je izvorni greh njihovega v mnogočem spornega vladanja.
Predpostavka, da je slovenska demokracija brez vsebine, se je recimo odčitala v očitku, da je brez,
kot so rekli, slovenske biti oziroma slovenske substance. Ali pa, da je slovenska demokracija na nek
način invalidna, saj ni šla skozi prečiščenje lustracije, s katero bi iz demokratičnega sistema izločili
nekdanje komunistične veljake. Kazen bi se sicer meni osebno zdela vzgojna. Ljudje, ki so si z
revolucijo prigrabili oblast in jim je ni bilo nikoli treba preverjati, bi si namreč zaslužili poduk o
tem, kako je, če ne moreš sodelovati na poštenih, demokratičnih in predvsem svobodnih volitvah.
Ampak demokratični kavelj je v tem, da če demokracije ni za vse, šele to je invalidna demokracija.
Zanimivo je, da so komunisti na oblasti prav največ čvekali o vsebinski demokraciji, zato so ji
tako radi dajali tudi različne pridevnike: denimo ljudska demokracija, samoupravna demokracija,
demokratični centralizem itd. Ampak vrnimo se k aktualni slovenski oblasti. Zadnji leti smo bili
priče nevidenemu desantu vladajoče garniture na mnoge ne le politične, ampak tudi družbene
funkcije. Prevzemi, všečni Janševi opciji, naj bi bili po premierovih besedah zgolj dokaz, da Slovenija
premore dve eliti, ki lahko vladata. Da lahko državo poleg levosredinske opcije vodi desnosredinska
opcija prav tako uspešno, če ne še bolj. Nekaj gospodarskih kazalcev govori v prid tej opciji.
1