winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Razmišljujoč in čuteč Panonec – Ob 0. obletnici smrti profesorja dr. Augusta Pavla
skega prebivalstva se kaže s tvorjenjem vzdevka
»tót«. Tukaj potrebujemo kratko, zgodovinsko
obrazložitev.
Staro-madžarska besedna oblika »tót« je bila
nekoč uporabljana za vse v Madžarskem kraljestvu/Reich
der Stephanskrone živeče zahodne
Slovane, predvsem pa za Slovake, pa tudi za
manjšo slovensko etnično skupino. Ta manjšina
je živela v obeh županijah Vas in Zala, njihovo
število je 1914 štelo 70.000 oseb. Velika
večina teh Slovencev je po 1918 prišla pod novonastalo
SHS-državo, kasneje imenovano Jugoslavija.
Nekaj »vendskih« vasi je ostalo na
Madžarskem, v upravnem okraju Szentgotthárd
(slo. Monošter, nem. Sankt Gotthard),
kot npr. Rábatótfalu, druge so prišle z Gradiščansko
pod Avstrijo, kjer je vsaj še v krajevnih
imenih nakazano prvotno slovensko prebivalstvo.
(Kot npr. Windisch-Minihof, madžarsko
Tótlak, ali Winten, madžarsko Tótfalu.) V današnji
Sloveniji prav tako obstajajo madžarske
oblike krajevnih imen, ki so tvorjene z adjektivom
»tót«, tako npr. Selo, madž. Nagytótlak
ali Križevc madž. Tótkeresztur, itn. Še pomembnejši
jezikovni spomenik se kaže pri bivšem
madžarskem imenu upravnega okraja Muraszombat
(slo. Murska Sobota, nem. Olsnitz),
županije Vas (nem. Eisenburg). Ta okraj je bil
že v zgodnjih, uradnih dokumentih kot tudi
na zemljevidih naveden kot »Tótsági járás«
(Járás = okraj). Madžarski končnici –ság, -ség
je v nemščini enačiti s –tum, -schaft ali –heit.
(Tako npr. magyarság = Ungartum/madžarsko,
legénység = Mannschaft/moštvo, egészség
= Gesundheit/zdravje). »Tótság« bi bilo po
tem prevesti kot »Slowenentum/slovensko«
ali »Slowenenheit/slovenski«, končnica »-i«
je lokativ sufiks. Omenjena nekdanja oblika
imena upravnega in sodnega okraja Murska
1
Sobota kot »Tótsági járás« je ostala v uporabi
do 19. stoletja. Posedujem originalen zemljevid
županije Vas iz leta 1792, na katerem je
prav tako uporabljena zgoraj navedena oznaka.
Toliko o staro-madžarski obliki imena »tót«
za slovensko manjšino dežele.
Nacionalnih ali političnih nasprotovanj med
Madžarsko in Slovenijo za današnje področje
ob Muri v času mnogih stoletij ni bilo. »Madžarski
vendi« so prevzeli veliko madžarskih
elementov, tako recimo tudi v narodni glasbi,
v narodnih običajih in v kulinarični umetnosti
(tako npr. madžarski »Bográcsgulyás«).
Enako velja tudi v obratni relaciji. Upoštevanja
vredno je, da so Slovenci severovzhodnega
Tótsági okraja živeli v neposredni bližini najstarejših,
in verjetno z najmanj prevzetimi elementi
drugih etnij, Madžarov iz kraja Untere
Wart, s potomci nekoč priviligiranih mejnih
čuvajev, kraljevih svobodnjakov 1 . Ta v okolici
Öriszentpéter-a ležeči stari-madžarski Wart,
madžarsko Örség, je 1918 celo izgubil eno občino
(Hódos, Hodoš) proti Jugoslaviji. Velikega
kulturno-zgodovinskega in narodopisnega
pomena je, da imata obe popolnoma različni
etniji tega mikrokozmosa, Madžari in Slovenci,
številne skupne značilnosti, od ljudskih navad
do podeželske zazidave. Kar je ponovno
dokaz, da življenjske oblike prebivalcev majhne
regije ne določa krvno poreklo temveč geografsko-fizična
okolica.
Dr. August Pavel je bil tudi kvalificiran narodopisec.
Z veliko naklonjenostjo je študiral
ljudske običaje obeh narodov, katerih zvest sin
je bil: Madžarov in Slovencev. Njegova študija
o lovu ptic v kraju Untere Wart se natančno in
1 „Obere Wart“ iz nekdanje županije Vas leži danes na
Gradiščanskem (področje okoli Oberwarta z Unterwartom, Siget,
v W. Jabing) kjer živi madžarska manjšina.