winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Legionarji z juga
duk Split, kar je bila nenavadna poteza za Zagrebčana.
Hajduk ni bil le eden od klubov z
najdaljšo tradicijo na jugoslovanskem teritoriju,
ampak tudi branik neodvisnosti sredi nogometnih
klubov, ki so jih komunistična politika
in vojska vedno bolj kontrolirali.
S Hajdukom je bil Vukas trikratni jugoslovanski
prvak, igral je pretežno na levem krilu in
s svojimi preigravanji in spektakularnimi goli
navduševal gledalce. V 615 igrah za Hajduk je
dal okoli 300 golov. Njegov soigralec je bil legendarni
vratar Vladimir Beara, s katerim je
kasneje igral v jugoslovanski reprezentanci in
mednarodnih selekcijah. Še posebej se je Vukas
izkazal v dveh tekmah proti domnevno nepremagljivim
Angležem. 1953 je ekipa z imenom
»Rest of the world« (»Preostali svet«)
proti Britancem dosegla remi 4:4. Z Vukasom
so igrali še Avstrijca Gerhard Hanappi in Ernst
Ocwirk, Ladislav Kubala in Italijan Boniperti,
ter jugoslovanski reprezentanti Beara, Zlatko
Čajkovski (ki je kasneje imel vzdevek Tschick)
in Branko Zebec. Dve leti kasneje je Vukas s
selekcijo UEFA proti Angležem slavil celo visoko
zmago (4:1). Pri tem je dosegel hatrik.
Slavni Kubala je kasneje pri intervjuju menil,
da sodi Vukas med 10 najboljših igralcev svojih
časov na svetu.
Bernard Vukas se je z jugoslovansko reprezentanco
udeležil dveh olimpijskih iger in 1948 v
Londonu ter 1952 v Helsinkih prejel srebrno
kolajno. Tudi na dveh svetovnih prvenstvih je
ofenzivni igralec krhkega videza, nastopal za
reprezentanco: leta 1950 v Braziliji in 1954 v
Švici, ko so Vukas in kolegi v četrtfinalu izgubili
0:2 z Nemčijo, kasnejšim nepričakovanim
svetovnim prvakom. Eden največjih triumfov
na mednarodnem prizorišču pa je bila zmaga
2 2
Jugoslovanov proti italijanskim sosedom leta
1957 z izidom 6:1. Istega leta je Vukas za domnevno
60 milijonov lir prestopil k prvoligašu
Bologna. Svojo kariero je končal v 60ih v
Avstriji.
Vohun. V pogovoru z avtorjem te knjige se dr.
Zdeslav Vukas tako spominja na postaje svojega
očeta: »Moj oče je leta 1947 – za nekatere
presenetljivo – odšel iz Zagreba v Split k Hajduku,
pa potem v Bologno, kjer sva z mamo
dve leti živela. V Italiji si je hudo poškodoval
koleno. V Gradcu so mu operirali meniskus.
Na poznejših fotografijah je ponavadi nosil
obvezo na kolenu. Potem se je spet vrnil v
Split. 1962 je po želji Gerdija Springerja šel v
Celovec in potem v Gradec h GAK. Pogodbe
je takrat sklenil samo za pol leta, ker je v resnici
hotel končati kariero. V Gradcu je med
drugim bival v hotelu »Drei Raben«, kjer smo
ga včasih obiskali. Spominjam se tekme leta
1964, ki jo je odigral za GAK. Igrali so proti
ekipi iz Budimpešte. Mislim, da se je tekma
končala z 1:1. Oče je dal gol za Gradčane. Bil je
lep zadetek, volej, ki je bil na naslovnicah vseh
časopisov.«
V polčasu sezone 1964/65 je Vukas zamenjal
GAK s klubom Kapfenberg in tam leta 1967
končal svojo kariero. Na vprašanje, kaj mu je
oče povedal o sprejemu na avstrijskem Štajerskem,
je Zdeslav Vukas odgovoril: »Vsaj anekdoto:
oče je spoznal nekega moškega, hitro sta
bila dobra prijatelja. Pogosto sta kartala. Čez
nekaj mesecev je moški, mislim, da mu je bilo
ime Helmut, priznal: ‚Policaj sem. Naščuvali
so me zoper tebe, ker so mislili, da si jugoslovanski
vohun‘.«
Dandanes je pri GAK spomin na Vukasa oble-