winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Razmišljujoč in čuteč Panonec – Ob 0. obletnici smrti profesorja dr. Augusta Pavla
starejši je v 15. stoletju poskušal zediniti narode
balkanskega polotoka z namenom obrambe
proti preteči turški ekspanziji. Njegov sin, Matija
Hunyadi, imenovan Korvin (Corvus, krokar
na grbu rodu Hunyady) je bil znani madžarski
»ljudski kralj«, njegov vzdevk je bil
»Az igazságos« (»pravični«). Deloma zaradi
bojev s Turki, deloma zaradi njegovega narodu
bližnjega vladanja, se je figura tega kralja globoko
vtisnila v narodno poezijo južnih Slovanov,
tako tudi pri Slovencih. Pavel je prevedel
tudi od Imra Madách nacionalno dramo madžarske
romantike »Az ember tragédiája« v
slovenščino. Skozi Pavlovo literarno dejavnost
se kot rdeča nit kaže prizadevanje, oba, njegovemu
srcu tako blizu ležeča naroda, Slovence
in Madžare, zbližati.
K tej temi je žal potebno dodati splošno veljavno
opažanje. Gre za vedenje podonavskih narodov
o miselnih in kulturnih dosežkih ter razpoloženju
neposrednih sosed. Žalostna resnica
je, da ti narodi, čeprav žive že od zgodnjega srednjega
veka v neposredni bližini, skoraj nič ne
vedo o svojih sosedih. Pri tej obžalovanja vredni
temi žal tudi Avstrija ni izjema. Sramotno,
ampak resnično, da prav Avstrija, ki se tako
rada hvali, da ima tako veliko razumevanja do
sosednjih narodov, razen nekaj njihovih nacionalnih
jedi, sicer skoraj nič ne ve o njihovih
kulturnih dosežkih. Bodimo odkriti: Kateri
Avstrijec pozna že kakšnega hrvaškega pesnika,
madžarskega dramatika ali slovaškega zgodovinarja?
Isto velja žal tudi, če o tem povprašamo
Srba, Madžara ali Slovaka. Tudi tam je večinsko
v odgovor pričakovati sramotno tišino.
Pavel je že zgodaj odkril kakšne nevarnosti
tičijo za indolenco podonavskih narodov glede
kulturnih dosežkov njihovih neposrednih
sosedov. Žal pa 20. stoletje ni bil ugoden čas
za sporazumevanje med narodi „med-evrope“,
torej tiste evropske sredine, vkeščene, izpostavljene
in tudi obojestransko izigrane s strani
dveh agresivno-imerialističnih velesil Hitlerjeve-Nemčije
in Stalinove-Rusije. K temu je
dodati še po 1949 paranoično sovraštvo Stalina
na Titovo Jugoslavijo, komunistični bratski
razdor, ki je bil v resnici ideološki boj za oblast
s pogosto skoraj vojnimi sredstvi. Dr. August
Pavel se je s svojo žal prezgodnjo smrtjo izmuznil
sigurnemu osebnemu pregonu, saj je sovjetsko
dominiran režim KP Madžarske, ki je s
pasjo vdanostjo sledil sovjetskim napadom na
Titovo-Jugoslavijo, zavzel agresivno, sovražno
pozicijo do te dežele in vse Tito-simpatizerje
pa tudi ljudi s kakršnim koli stikom z južno
sosedo, neusmiljerno preganjal. Tako recimo
je bil takratni madžarski zunanji in nekdanji
notranji minister László Rajk, vnet komunist,
1949 z dvema soobtoženima zaradi domnevne
špionaže za Tito-Jugoslavijo obsojen na smrt
in usmrčen.
To je bil tudi čas (1949–1953), v katerem je bila
južnoslovanska madžarska manjšina več kot šikanirana
in deloma iz tega obmejnega območja
tudi prisilno izseljena. V tistih letih je bilo zadostno
že dejstvo, imeti sorodnike v Jugoslaviji,
za izpostavitev preganjanju. August Pavel bi
bil prav gotovo iskren in ne bi zanikal svojega
porekla in svoje povezanosti s slovenskim narodom.
Zgodnja smrt tega zvestega sina dveh
narodov ga je osvobodila težkih posledic njegove
dvojne identitete.
Do danes nepojasnjena poteza Pavlove osebnosti
je bila njegova skoraj totalna distanca
do Avstrije in kulture nemškega jezikovnega
področja – čeprav so njegovi straši in tudi on
1 1