winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

ne, kmečke družine »četrtinskega hubarja«
Josefa Ločičnika, v svet rokodelcev in bolje
plačanih.
Celje je v času njegovega vajeništva živo, tipično
staroavstrijsko malo mestece v razcvetu.
Ozke ulice so od jutra do večera polne ljudi.
Poleg peka, ki razvaža svoj kruh in pecivo, so
delavci iz tovarn prvi na cestah, ki hodijo svojemu
napornemu dnevnemu delu naproti.
Komaj dve uri pozneje pomikajo ljudje težke
vozove proti centru mesta, kjer mrgoli kmetov,
ki se s svojim blagom prerivajo do tržnice. Večino
Celjanov prebudi trobenta iz vojašnice, v
kateri je stacionirana 87. pehotna divizija.
Še preden se mesto popolnoma prebudi, mora
nešteto kmetic zasesti mesta in pripraviti svoje
blago za prodajo. Ponudba je bogata in pestra:
lepo zložena zelenjava, solata, krompir v velikih
košarah, koruza, mleko, skuta, sir, jajca,
mast, perutnina, kunci … Z eno besedo: vse,
kar si poželi srce. Na glavnem trgu, okrog Marijinega
znamenja imajo italijanski trgovci svoje
stojnice, na katerih ponujajo južne sadeže in
začimbe. Na Cerkvenem trgu stojijo kramarji
z lončenimi posodami in vsemogočo posodo.
Drva, premog in slama se dobijo na trgu cesarja
Jožefa.
Okrog sedme ure pridejo prvi kupci in dve uri
kasneje je okrog stojnic živahno kot v panju.
Kuharice in služabnice meščanskih družin se
z velikimi košarami prerivajo okrog stojnic in
glasno barantajo za ceno z branjevkami. Pri
tem se sliši večinoma slovenščina. Le služabnice
posebej uglednih nemških meščanskih
družin govorijo tako imenovano »kuhinjsko
nemščino«, da bi pokazale, kako dobro so se
Maroni, žganci in muškat
že naučile jezika. Še posebej velik naval ljudi je
pri tisti stojnici, kjer se dobijo izvrstne klobase
iz Dunajskega Novega mesta in pravi olmoški
kvargelj. Tudi prodajalec sladoleda si poleti
s svojim ročnim vozičkom utira pot med veliko
množico ljudi in mimoidočim otrokom v
spremstvu guvernant pričara lesk v očeh.
Z glasnim pokanjem z bičem poskušajo vozniki
vpreg opozarjati nase, da lahko pripeljejo
svoj težki tovor varno in brez nesreče na cilj.
Tudi vojaki spadajo k vsakdanji podobi Celja.
Večinoma korakajo v vrstah z bobnarjem in
trobentačem na čelu na vadišče zunaj mesta.
Malo pred osmo uro se napotijo občinski sluge
in državni uradniki v svoje pisarne, seveda ne
brez jutranje kave v eni od številnih kavarn.
Tudi celjski postopači so ob tej uri že na ulicah:
večinoma brezposelni in stanovalci mestne
ubožnice, ki tisto malo denarja, kar še
imajo, porabijo za pivo in žganje. Nasploh so
vsi lokali ves dan dobro obiskani. Središče celjskega
družbenega življenja tvorijo gostilne in
krčme, v katerih ljudje želijo pozabiti vsakodnevno
turobnost ali pa zgolj iščejo sogovornika.
Franz Ločičnik ima ravno še dovolj denarja
za drugo pivo in res sreča prijatelja, ki mu na
ta čudoviti dan predlaga nekaj veličastnega:
»Loč, pridi z mano k Savinji, pojdiva se kopat.«
Rečeno, storjeno. Časa tako ali tako ni
na pretek in kmalu se bosta morala soočiti z
napornim delovnim vsakdanom.
Nadaljevanje obsega širok vsebinski razpon
družbene, socialne in politične situacije okoli
leta 1900. V poglavju »Die europäische Tragödie«
(»Evropska tragedija«) so prikazani po-
1