winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Legionarji z juga
ebenau 9. julija 1997 odločil z dvema goloma.
Sturm je zmagal s 4:0, navijači GAK so bili
potrti. Od tega ponižanja naprej je bil Ivo Vastić
sovražnik za nasprotnikove navijače, ki so
mu na glas očitali, da boleha za kronično padavico.
Vastić je očitno trpel zaradi provokacij
gledalcev in se v derbijih vedno znova spozabil
ter izvedel akcije, ki so navijače GAK še posebej
spravljale v slabo voljo. Čudno je, da si je
Vastić z Dieterjem Weberjem za menedžerja
izbral odkritega navijača GAK.
Vsaka nogometna kariera ima svoje temne plati.
K temu ne spadajo le žalitve s tribun, tudi
telo mora veliko pretrpeti. Še posebej kreator
igre kot je bil Vastić, je bil velikokrat tarča preveč
motiviranih nasprotnikov. In včasih zadostuje
že prenagli korak, da moraš dolgo pavzirati.
Težka poškodba med igro proti Hapoel
Tel Aviv v kvalifikaciji za ligo prvakov poleti
2000 je Vastića dolgo onesposobila. V časopisu
»Sturm-News« so pisali: »Po celi Avstriji
se bojijo za ljubljenca, prelivamo solze.«
(Sturm-News, št. 268, str. 11).
2002 se je zvezda graških črnih poslovila. V
»Sturm-News« so mu še enkrat izkazali spoštovanje:
»V 100 letih nogometa na zelenem
Štajerskem gotovo ni bilo boljšega nogometaša
od našega Iva Vastića. Vastić je bil – prav tako
kot Ivica Osim – sreča jugoslovanske tragedije.
33 letni je zapustil domači kraj Split, svojo Hrvaško,
ko je 1990 stala na robu velike vojne ...
Vastić je padel kot zvezda z neba, točno v stadion
Gruabn. In žarel je osem let. Zahvalimo
se usodi za to darilo.« (Sturm-News 283, julij
2002, str. 24/25).
Za SK Sturm je prestop Vastića na Japonsko
sprožil začetek konca velikega časa. In najka-
2 0
sneje z odstopom genialnega trenerja Ivana
Osima, ki so mu predvsem mediji raje pravili
Ivica, je Sturm postal kvečjemu povprečna ekipa
v - po evropskih standardih - gotovo podpovprečni
ligi.
Menjava strani. O Damirju Mužeku in Bobanu
Dmitroviću. Nogometni navijač je po
naravi tradicionalist. Ceni, če igralca dolga leta
vidi v dresu »svojega« kluba in mu prestop
oprosti samo takrat, ko gre nogometaš k spoštovanem
klubu v tujini. Najhujši zločin nogometaša
ni smrtonosna napačna podaja ali krut
prekršek, temveč prestop k mestnemu tekmecu.
Nekaterim igralcem so to vedenje poplačali
celo z nasiljem, kot npr. Poljaku Ratajczyku, ki
je leta 2002 na Dunaju menjal strani, zakar so
ga pretepli navijači Rapida. Edina legionarja iz
juga, ki sta si to upala v Gradcu, sta bila Hrvat
Damir Mužek in Srb Boban Dmitrović.
Od Sturma h GAK. Mužek je svojo kariero
začel na Hrvaškem pri NK Špansko in je preko
NK Vrapče, NK Trešnjevka in Inter Zaprešić
dospel do vrhunskega kluba Dinamo Zagreb.
1992/93 je igral v zvezni vrsti Sturma, kjer
je kot podajalec in strelec naredil dober vtis.
Predstavljali so ga kot zvezdo, očitno pa so bila
pričakovanja previsoka. Ena izmed njegovih
najbolj sijajnih tekem je bila zmaga z 8:0 proti
klubu Favoritner AC junija 1993. Mužek je
dvakrat zadel, slovenski branilec Milanič tudi.
Varčevalni ukrepi in prenova, ki jih je predsedstvo
izvedlo po sezoni 1993, so Damirja Mužeka
spravili ob delo. Po dveh dobrih sezonah v
Salzburgu, ki ju je zaključil z naslovom avstrijskega
prvaka, je 1995 prišel h GAK. GAK je
po napredovanju v najvišjo ligo doživel majhen
razcvet. Moštvo je zmagalo tekmi evropskega
pokala proti Novemu Sadu in Ekerenu,