winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

enim lokom. Hito zatem stojimo pred zazidanim
severnim portalom Grožnjanskega-tunela,
v katerem naj bi gojili šampinjone. Morali
smo se vrniti za 100 m in se dvigniti do zaselka
Pertići, nadaljevati po asfaltni cesti, dokler
nismo stali pred krajevnim napisom Stanica/
Stazione. To pove vse. Ponovno smo povprašali
po točnem kraju železniške postaje Grisignano/Grožnjan,
katero je nekoliko zakrivala
nova zgradba. Železniška postaja je obljudena
in dobro ohranjena, celo z odprtim peronom.
Mimo priklenjenega psa smo iskali južni izhod
tunela 200 m pred železniško postajo. Hektometerski
kamen 65,7 je bil integriran v zid prej
omenjene novogradnje – pri temelju ograje. Ko
smo areal prevohali kot nabiralci gomoljk, smo
odšli v smeri vasi, ki leži skoraj na skoraj isti
nadmorski višini kot železniška postaja. Vendar
Stop, preden se desno zavije v kraj, se pride
naravnost do 2. Grožnjanskega-tunela, ki
je tudi zazidan, vendar je vanj mogoče vstopiti
skozi železna vrata. Sedaj pa je bil že čas, poskrbeti
za prenočišče. Nič prav lahko ob tem
„izboru“. V nekem lokalu smo povprašali po
prenočišču, mlada ženska nas je spremljala po
ozkih uličicah in kontaktirala (po stari metodi
– torej s klicem) drugo žensko, ki je potem prišla
dol k nam. Po krajši hoji skozi staro mestno
jedro smo stali pred našim sanjskim prenočiščem
za to noč. Domačno pritličje z odprtim
kaminom in ležišča na 2 etažah. Prinesla nam
je še kostanj, mošt in vino... in ob vsem „izobilju“
je bila tam še knjiga „Parenzana“. Udoben
večer se je lahko začel.
Odhod naslednjega dne se je začel še v temi ob
7.10. Po krajši poti po gramozni cesti smo ponovno
dosegli traso pri majhnem zidanem viaduktu,
kjer se nahaja tudi izhod tunela. Tukaj
stojimo pri km 67. V dobrih razmerah smo
Ljubljena Parenzana!
po trasi prišli do km 69, kjer se pri zaselku Biloslavi
nahaja velik kamnit prehod. Od v tem
območju nahajajočega postajališča približno
400 m naprej – Castagna/Kostanjevica – se
vidi samo še dovozna pot. Pri km 70 se nahaja
naslednji tunel, ki je prehoden. Bivše postaje
Piemonte/Završje ni več, na železniškem arealu
zgrajena a že propadajoča stavba ima v višini
2 m vzidana hektometerska kamna 72,7 in
72,8 ! Sedaj sledi, nanašajoč se na umetelnost
zgradb najlepši del. Pri km 73 nasledni tunel,
potem 1. viadukt, most pri 73,5 in 2. viadukt.
3. pri km 77, vse ob z gramozom nasipani cesti
s čudovito vegetacijo dobro prehodno. Viadukt
pri km 77 prehaja takoj v naslednji tunel,
predtem pa smo si še pripravili piknik. Za ta
tunel smo prvič potrebovali žepne svetilke zaradi
položaja in krivine. Kmalu za tem preide
trasa v serpentino in gre na drugi strani pobočja
te doline ponovno nazaj – še nekaj časa jo
je bilo mogoče opazovati na nasprotnem pobočju.
S to veličastnostjo pa je bilo kmalu konec,
pri km 79 je trasa postala neprehodna, spremenila
se je v s trnjem raznoraznih zeli porasel teren.
Hektometerski kamen 79,8 smo komaj še
odkrili. Za povrh pa je začelo še deževati. Vrniti
smo se morali za približno 1 km – že popolnoma
premočeni – ko smo pri neki propadajoči
zgradbi sklenili, po ozki stezici priti do
asfaltirane ceste,ki se je že kazala v daljavi in
se spustiti. Ta nas je pripeljala direktno v Livado
v dolini-Mirne. Zavili smo v vaško gostilno
in v njej odkrili obešene stare slike železnice .
Sneli smo jih iz zidu, da bi jih na prostem fotografirali.
Zadnje napotke nam je dal gostilničar
– in po telefonski rezervaciji prenočišča v
Motovunu smo zakoračili na zadnji del dnevne
etape. Obljudena in dobro ohranjena je
tudi tukaj železniška postaja San Stefano-Livade/Istarske
Toplice. Prečkajoč dolino Mirne
1