winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Ljubljena Parenzana!
Paderno. Pa smo dosegli slano jezero pri kraju
Parezzago/Parecag, kjer trasa ponovno prečka
cesto 111 in v majhnem nasipu desno vodi
do železniške postaje Sicciole/Sečovlje. V tej
kompletno ohranjeni železniški postaji se nahaja
trgovina z gradbenim materialom. Trasa
poteka od tukaj v ravni liniji čez današnje letališko
zemljišče „Airporta“ Portorož, mi pa
smo morali iti vzdolž magistralne ceste 111 ca.
2 km, da bi prišli do mejnega prehoda Mlini,
kjer se danes nahaja slovensko/hrvaška meja.
Takoj za mejnimi zapornicami smo se obrnili
proti kanalu-Dragonje, da bi hodili ob njej, saj
je tukaj železnica posegla daleč nazaj proti Valizzi/Valici
zaradi pridobitve višine. Na kratko
smo postali pri ograji nekega močvirnatega
predela, vendar smo po izognitvi le tega ca.
400 m naprej ponovno prišli do trase, ki se je
nadaljevala naravna (gramozni nasip). Končno
smo našli tudi prvi kilometrnik z razdaljo 45.
Potem smo našli tirni žebelj in en tram. S čudovitim
pogledom na Piranski zaliv, Portorož
in slano jezero smo dosegli cesto, ki bi nas po
300 m pripeljala do postaje Salvore/Savudrija,
mi pa smo šli ob trasi malo “divje” čez Zupelijo
in dosegli postajo iz zahodne strani. Kraj
je oddaljen 6 km, postaja leži pravzaprav na
področju občine Valizza/Valica. No tukaj se
začne 5 km dolga težka cestna hoja, saj se trasa
nahaja v neposredni bližini ceste večinoma v
useku, vendar zelo poraščena. Pri Provaniji se
sicer ponovno zasuče v smeri juga v gozd in čez
travnike, in po odkritju naslednjih kilometrnikov
smo dosegli po kamnu 53,1 kraj Caldania/Kaldanija,
ker smo prenočili.
Železniške postaje za „našim“ gostiščem ni
več. Naslednja 2 km poteka trasa čisto ob cesti
200, vendar sveže izkrčena, kot da bi jo pripravljali
za kolesarsko stezo. Gostilničar nam
0
je pojasnil sicer drugo varianto: ponovno gradnjo
železnice. Nekaj resničnega bo že na tem,
saj smo takšne izjave slišali tudi iz druge strani,
vendar omejeno na progo Poreč-Motovun.
Zanimivo bo spremljati...!
Pri ca. km 57 se obrne trasa ponovno v levo,
stran od ceste, zelo zaraščena gre pa še kar nekaj
časa naprej, dokler nismo prišli do asfaltirane
ceste pri zaselku Volpija kjer smo za kratko
izgubili sled. Po krajšem iskanju smo jo
ponovno našli – takorekoč kot ilegano smetišče.
Takoj nato smo ponovno zadeli na traso,
ki je vodila k cesti 21, to smo prečkali in na
nasprotni strani sledili do stranske poti, tam,
verjetno zaradi novogradnje poslovnih prostorov,
ni bila več najdljiva. Ker smo na tej cesti
že videli tablo kraja Buie/Buje, smo se odločili,
teh zadnjih nekaj sto metrov oditi po njej in
takoj obiskati višje ležeče staro mestno jedro.
Kasneje smo v dolini iskali – s pomočjo vprašanj
domačinu, ki mi je takoj pripravil celotno
predavanje o železnici – železniški areal. Hitro
smo ga odkrili, in objekti iz Buie/Buj so dobro
ohranjeni (avtomobilski odpad). Nadaljevanje
trase naprej od železniške postaje je v začetku
izgledalo jasno, vendar nas je iritiralo in prišli
smo pregloboko v dolino. Trasa je bila prekinjena
zaradi nekega posestva. Vendar smo
kmalu za njim splezali više in ponovno odkrili
traso. Sprva skozi gozd, nato čez travnike poteka
tukaj s travo porasla pot s čudovitim pogledom
na Buje in v dolino, ko smo nenadoma
naleteli na km-kamen 59,7. Kmalu zatem,
stalen vzpon v ravni liniji, na z gramozom nasipani
cest smo dosegli bivšo železniško postajo
Tribano/Triban, ki se je predstavila kot
veliko smetišče, vendar je še vidna nakladalna
ploščad. V enako dobri kvaliteti trase gre
naprej do km 64,2, kjer se nahaja viadukt z