winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Pred tekmo za jugovzhodno Evropo
striji mnogim precej sumljiva. Eni menijo, da
je Balkan od nas v vseh pogledih zelo oddaljen
in pri tem prezrejo, da je od Dunaja do Sarajeva
enako daleč kot do Innsbrucka in, da je danes
v Avstriji tako pozitivno zabeleženo zgodnje
državno priznanje islama (1912) rezultat
skupnega življenja z muslimanskim večinskim
prebivalstvom v Bosni in Hercegovini po aneksiji
1908. Drugi se bojijo tega kar stoji za stereotipom
„balkanizacija“ (socialna klientela,
korupcija, šibka civilna družba, nedemokratični
procesi, javna vsaj verbalna agresivnost,
politična nestabilnost, etnična nespravljivost)
in pri tem prezrejo, da je prav partnerstvo z jugovzhodno
Evropo najboljša predpostavka, da
ne bi uvažali instabilnosti ali ohranjali nekatere
obstoječe „nemarne politične odnose“ v Avstriji,
temveč stabilnost in skupaj izdelali pot
do aktivne civilne družbe.
Zgodovinske povezave so predstavljive z veliko
primeri. Srbski knjižni jezik je razvil Vuk Karadžić
na Dunaju, albanski nacionalni simboli
so del dunajskih muzejev in največjo sinagogo
v Sofiji je zgradil avstrijski arhitekt. Človek
pa kljub temu ne želi biti prištevan k Balkanu.
Končno je bil Balkan v celotnem 20. stoletju
razvrednoten pojem evropskih politikov
in je bil nadomestek za vse asociacije ki jih je
Evropa premagala: državljanske vojne, etnično
motivirano nasilje, politični kaos, gospodarsko
zaostalost. Še pred nekaj leti so vlade na
Madžarskem, v Sloveniji in na Hrvaškem povdarjale,
da njihova država ne želi biti prištevana
k Balkanu. Ko se je leta 2003 vsem zahodnim
balkanskim državam odprva evropska
perspektiva v obliki bodočega EU-članstva, so
se strateški prevdarki srednjeevropejcev spremenili.
Še zmeraj velja v delih bivše Jugoslavije
podpirati predvsem miroljuben „change
2
management“ in „nation building“, naloga, ki
zahteva veliko zunanje političnega angažmana
in spretnosti. Toda pravzaprav gre že za bodoče
skupno delo v Evropi in pri tem so si države
kot Avstrija, Slovenija in Madžarska enotne,
da morajo srednjo Evropo in področje Balkana
obravnavati skupaj. Izkušnje srednje Evrope
v miroljubnem občevanju z zgodovinskimi
nespravljivostmi, z jezikovnimi in kulturnimi
raznolikostmi in predvsem s transformacijo v
politično stabilno in gospodarsko zanimivo
regijo Evropske unije je mogoče prenesti na jugovzhodno
Evropo in so zato dragocene.
Presenetlijivi zavezniki teh misli so danes v
Avstriji gospodarstveniki, diplomati in intelektualci.
Vsaj do 1989 je veljalo čisto-drugo:
Avstrijcu ni težko vedeti kdo pravzaprav je. S
strastjo se enostavno omeji od prav vsega kar ga
obdaja in že preostane avstrijsko. Na to jedro je
mogoče relativno enostavno reducirati avstrijske
diskusije o identiteti. Pri tem se omejuje do
idej, narodov, pokrajin, zgodovinskih stranpoti
s tolikšno prepričanostjo, da sam verjame,
da današnja Avstrija nima nič z zahodnim
razsvetljenstvom, srednjeevropsko romatiko, z
Nemčijo ali Češko, s Habsburžani, s protireformacijo,
s totalitarnim mišljenjem 20. stoletja
ali celo z Balkanom. Kar ostane sta Donava
in Alpe ter predstava, da je v svoji posebnosti
zmeraj nekako narobe razumljen. Nasladno
omejevanje do drugih pripelje pravzaprav do
tega, da ne ostane nič druga kot nacionalna
„neznačajnost“ je opisal Thomas Bernhard z
opombo, da ima Avstrijec karakterne lastnosti
vseh evropskih narodov plus svojo neznačajnost.
To zadovoljstvo omejevanja ima tradicijo.
Končno so se meje avstrijskega od fiktivnega