winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

»Kjer je bila meja pisana s krvjo ...« – Sanje z interpretacijo
šnops?« Prijetno, tovariško vzdušje. Pot je vedno
bolj strma in naporna. Ko pogledam nazaj,
vidim, da na koncu dolge ekspedicijske vrste
tovorne živali vlečejo kontejnerje.
Potem na strmini, dreves je vedno manj: med
dvema visokima macesnoma so montirane
knjižne police. Ljudje sestavijo knjižno omaro,
zložijo vanjo knjige iz kontejnerjev. Predaleč
sem, kljub temu ugotovim, da je to znanstvena
ekspedicija. Popolnoma nejasno čemú. Toda
v tem hipu se že pojavi nekdo v črni potapljaški
obleki, z vedrom v roki, z rdečo barvo prične
po snegu risati črte, pike, črte, pike, črte,
točno tako kot so bile v naših šolskih atlasih
narisane meje držav. Občutek sreče: končno
bomo imeli jasno mejo. Sledim potapljaču in
vidim, kako pride do hudournika. Potapljač
gre naprej v hudournik, kot da ne bi bilo nič,
izgine. Na brzeči gladini vode se pojavijo rdeče
lise, izginejo v dolino. Ob tem se zasliši glasba,
koroška domovinska pesem, tisti del s sporno
kitico »Kjer je bila meja pisana s krvjo«.
S temi besedami se sanje končajo. Ko sem se
zbudil, sem takoj vedel, kaj bi lahko pomenile,
zame in tudi za druge. Konec sanj se verjetno
navezuje na neko drugo ključno doživetje.
Moja najstarejša, v Gradcu rojena hčerka, zmeraj
trdi, da je Korošica, ker živi na Koroškem
njena nadvse ljuba oma, moja mati. Vedno kadar
smo se peljali na obisk v Celovec, me je, takoj
ko smo prestopili deželno mejo, označeno s
koroškim grbom, prosila naj zapojem koroško
domovinsko pesem. Besedila sem se še nekako
spomnil iz šole. Nekega dne, hčerka takrat še
ni hodila v šolo, me je vprašala: »Ati, kaj pomeni
kjer je bila meja pisana s krvjo? Kaj niso‚
meli kulice?« Kako ponosen sem bil takrat na
otroka (in mene očeta)! Ravno moje hrepene-
3
nje in pedagoško – politični princip, da ne bi
bilo več krvave zgodovine, nobenih pušk, le še
kulica.
Sanje povedo to z veliko izbiro možnih interpretacij.
Namesto boja ob meji, na katerega nas
znova in znova opominja deželni praznik in
ga s tem tudi nadaljuje, naj nastopi stvarnost
(knjižnica), naj zlo (črni potapljač) za vedno
izgine. V sanjah bi lahko celo razbral stari mit
o večni pomladi. Zanimivo je, kako se poslužujejo
»sanje« (ki ves čas delujejo mimo Jaza)
paradoksa, z namenom, da bi razblinile moje
strahove (ki tičijo za upanjem in hrepenenjem),
ironije, da bi oblažile bes, ki te dnevno popade
ob pogledu na domovino. Paradoks: da se v
snegu sploh ne da nič zapisati. Ironija: jezikovna
zmeda med smučarji in gospodarjem na eni
strani in mednarodnim znanstvenim svetom
na drugi. Ravno to čudovito vprašanje »Še ’n
šnops?«, ki je namenjeno nekomu od daleč, na
nek način pomaga skočiti v sedanjost pokrajini,
ki je prej ogrožena zaradi lastne naklonjenosti
žganim pijačam kot pa zaradi Slovenije.
Potrebujem oboje in sanje mi to ponujajo. Za
izhod iz zapletenih političnih in medčloveških
situacij nam pomaga velikokrat le paradoksno
posredovanje, vendar pa potrebujemo tudi veliko
ironije in samoironije, da ob tem ne bi
povzročili večje škode. Včasih lahko pomaga
tudi nemoč, vendar le, če se z nemočjo ne zadovoljimo,
temveč o njej povemo tistemu, ki jo
povzroča.
V mojih sanjah pa tičijo tudi enostavnejše stvari.
Na primer, da bi bilo pravzaprav lepo, če bi
se mednarodni in lokalni mir dopolnjevala. In
še bolj preproste: da bi ob tem tudi Koroška
lahko igrala pozitivno, mednarodno priznano
vlogo. V tem se skriva prekrit, potlačen ponos