winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Svetilniški ali dimni signali iz Slovenije
Podjetja, ki so jim zamenjali menedžersko in
kdaj celo lastinško strukturo, na borzi dosegajo
rekordne vrednosti. Vendar ni nujno, da
je ta uspeh prišel z novimi vodstvi. Za razliko
od prejšnjih let je v Evropski uniji v zadnjem
letu in pol čutiti gospodarski zagon, predvsem
v Nemčiji, kamor gre največji del slovenskega
izvoza. Če kdo prejšnji politični opciji očita
nekakšno polstoletno komunistično podlago,
ni rečeno, da niso tudi novi menedžerji prišli
v podjetja s solidno gospodarsko podlago, v
podjetja, ki so svojo strategijo uspešno zastavila
že prej, pred zadnjo vladno spremembo.
Sedaj pač žanjejo, kar so sejali predhodniki.
To žetev je treba gledati še v luči gospodarske,
predvsem pa davčne reforme. Po sprva bombastičnih,
tako rekoč revolucionarnih napovedih
sprememb so te reforme spričo revolta med
sindikati nekoliko zastale. Ostalo pa je jasno,
da ta vlada noče, da bi si letino delili vsi. Ne,
socialna država naj bi bila po mnenju mladoekonomistov,
ki so blizu Janši, zgolj eden od
reliktov stare miselnosti. Zato socialni državi
še zmeraj odkrito napovedujejo demontažo
in odpirajo vrata osebnemu bogatenju pripadnikov
svoje elite. Da je socialna država še
vedno pojem in vrednota v številnih članicah
Evropske unije, ki nikoli niso imele komunistične
izkušnje, niti ne pomislijo. Cilj je hiter
gospodarski napredek ne glede na žrtve, kot so
razslojevanje družbe, prekernost dela, vse manj
časa za organizacijo zasebnega življenja, pehanje
za mrvice preživetja vse širših slojev prebivalstva,
ob vsem bolj nepojemljivem bogatenju
posameznikov, ki menda šele ob zadostni količini
nagrabljenega bogastva lahko potegnejo
družbo naprej.
Še izraziteje kakor v gospodarstvu pa je kadrovski
cunami čutiti v medijih. Pred dobrim le-
1
tom dni se je Janševa vlada z novim zakonom
spravila na javno RTV. Po uveljavitvi zakona,
ki je sicer za dlako uspel tudi na referendumu,
ni izpolnjena niti ena obljuba, denimo o
pestrejšem programu ali o cenejši naročnini.
Gledalci in gledalke smo se predvsem čez poletje
nagledali ponovitev. Športne prenose, ki da
so enostavno predragi, so dobesedno zamenjale
nedeljske maše iz katoliških cerkva. Sestavo
programskega sveta v veliki večini sedaj določa
parlament, seveda najbolj parlamentarna večina,
kajti prejšnji člani iz civilne družbe v resnici
menda niso bili predstavniki civilne družbe
(pa čeprav je šlo za univerzo, verske skupnosti,
razne inštitute itd.), ampak preoblečeni
komunajzarji. Tako so komunistično preteklost
očitali predsedniku programskega sveta
Janezu Kocijančiču in ga z novim zakonom nemudoma
zamenjali, menda z neodvisnim strokovnjakom,
zgodovinarjem Stanetom Grando.
Toda Granda se je izkazal z javno podporo
desnosredinskemu kandidatu za župana Ljubljane
in celo z organizacijo njegove predvolilne
kampanje, ki jo je sprožila menda civilnodružbena
skupina Zbor za Ljubljano (po
vzoru Zbora za republiko, ki je promoviral desne
kandidate pred državnozborskimi volitvami).
Skratka Granda nekako ponavlja napako
svojega predhodnika, pa se desni politični opciji
to zdi povsem normalno, saj naj bi se vse
to dogajalo v imenu uravnoteženosti javnega
političnega prostora in v imenu civilnodružbenih
pobud, ki naj ne bi imele strankarskega
predznaka. Javna radiotelevizija pa je medtem
po oceni tudi mednarodnih strokovnjakov, ki
pa jim trabanti sedanje oblasti posmehljivo ne
pozabijo dodati pridevnika tako imenovani
strokovnjaki, postala državna televizija. Čistke
na televiziji in radiu še niso izvedene čisto
do konca, vendar vrli nova vrhuška napoveduje