winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Maroni, žganci in muškat
Ravno ker sem spoznal to »družinsko-zgodovinsko
vpletenost«, se mi je utrla pot in besede
so se zapisovale kar same od sebe. Morda so
mi pri tem pomagale tudi izkušnje, ki sem jih
pridobil kot dopisnik za kulturo nekega gornjeavstrijskega
dnevnika. Vsekakor so se začele
od tega trenutka naprej popolnoma nepričakovano,
vendar z razlogom, nenadoma pojavljati
ogromne količine poročil, datumov, slik in
zgodb, ki so sicer presegala moja pričakovanja,
vendar sem tako imel večjo možnost izbiranja
in sem se lahko osredotočil le na najpomembnejše.
Na svoje nemalo začudenje sem si moral priznati,
kako pomanjkljivo je bilo moje poznavanje
časa, v katerem je odraščal moj ded. V
srednji šoli in na univerzi so nam posredovali
premalo informacij, ki bi mi razkrile ozadje.
Šele ko sem začel povezovati usode posamezne
osebe (deda) z usodo ostalih ljudi in družbenih
skupin in ju povezovati s političnimi, gospodarskimi,
kulturnimi, delovnimi, ekonomskimi
in socialnimi vidiki, je nastal scenarij, za
katerega sem čutil, da bi se lahko odvijal pred
davnimi časi.
V knjigi »Maroni, Sterz und Muskateller«
(»Maroni, žganci in muškat«) sem poskušal
metodično in vsebinsko čimbolj razumljivo in
tekoče menjavati med številnimi ravnmi – od
osebne do mednarodne – ter tako ustvariti
mrežo vseh pomembnih dogodkov in struktur,
ki so v obdobju med 1880 in 1935 zaznamovali
deželo vina na avstrijskem in slovenskem
Štajerskem.
Vsa poglavja se začnejo z zelo osebno prozaično
zgodbo, s katero sem ustvaril prehod na
najpomembnejše podrobnosti in dejstva. V
1
ponazoritev navajam naslednji odlomek iz začetka
drugega poglavja »Leben im steirischen
Weinland anno dazumal« (»Življenje v štajerski
deželi vina v starih časih«).
Evropa je polna sprememb in »zgodovina«
pri tem postane prav tako puhlica kot sta »narodnost«
in »materinščina«. V Celju, slikovitem
majhnem mestecu ob Savinji, si mladenič
utira pot skozi jutranjo množico ljudi. Skoraj
krčevito se oklepa papirja, ki mu predstavlja
svet. V rokah ima namreč svoje spričevalo o
pomočniškem izpitu, ki potrjuje zaključek vajeništva
pri čevljarju. Oče mu je doma vtaknil
v žep nekaj krajcerjev in sedaj vročično razmišlja
o tem, kaj naj z njimi. Skušnjava, da bi zašel
v »Cafe Zentral« pri mestni hiši je velika,
saj se tam sestajajo celjski magnati, trgovci in
meščanske hčere. Vendar se to ne spodobi za
kajžarskega sinu, slovenskega povrh.
Po dolgem premišljevanju se odloči za gostilno
»Krušić« na Ljubljanski cesti, saj upa, da bo
tam srečal nekaj prijateljev iz domačega Šempetra.
Ko je komaj prispel, še enkrat previdno
potegne iz suknjiča spričevalo o pomočniškem
izpitu in prebere besedo za besedo: »Spodaj
podpisani potrjujemo, da je Franz Ločičnik
iz Šemptra v Savinjski dolini, star 19 let, od
5. julija 1876 do 24. septembra 1879 učil, od
tega datuma do današnjega dne čevljarski vajenec
..., tako ga priporočamo vsakemu gospodu
mojstru kot koristnega, pridnega pomočnika.«
»Gospod natakar, pivo prosim. Če lahko, Zlatoroga
iz Laškega, prosim.« Natakar si je skeptično
ogledoval mladega, drobnega gosta, nato
se je obrnil in mu natočil piva. Franzu Ločičniku,
mojemu dedu, je uspelo prestopiti iz rev-