winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

če osebe iz Štajerske so člani kluba U44 – prijatelji
železnice iz Feistritztala, ki vodijo progo
in, ki so jo prav tako prehodili– z edino razliko,
da na njihovi progi še danes deluje promet
in, ki je za 70 let preživela „Parenzano“. Drugi
faktorji se ujemajo: monarhistične danosti, širina
tira proge, celo nekatere lokomotive, ki so
vozile na obeh progah. V bivši Jugoslaviji (danes
Slovenija in Hrvaška) je bilo še več takšnih
prog, kot npr. Split–Sinj ali od Pöltschacha
proti Gonobitzu.
V tem smislu so se trije zakrknjeni odpravili
na ekspedicijo in pristali v prav tako čudovitem,
deloma „divjem“ področju pri gostoljubnih
ljudeh – glej zgoraj!
Stanje „Parenzane“ (prehojen del Koper–
Poreč) v oktobru 2004. Pred železniško postajo
normalnih tirov v Kopru stoji pri km
21,7 garnitura z U37, v oddaljenosti 300 m se
nahaja železniška postaja, dobro ohranjena, v
kateri se na tirni strani nahaja cvetličarna, na
hrbtni strani železnina. Trasa pred in za železniško
postajo je bila zaradi obsežnih cestnih
del uničena. Na področju postajališča Semedella
(danes ne obstaja več) se vidi na travniku
vzpetina, trasa vodi k urejeni kolesarski stezi
in pešpoti direktno proti morju. Šele pri km
26 (Giusterna/Žusterna) gre ta pot nazaj k
originalnemu železniškemu nasipu, ki –konec
vodi skozi kamp – sega do km 28,5 (= obrobje
Izole). Po prečkanju dovoznice v staro mestno
jedro stoji v „steklo ovita“ P3 iz 1927 podjetja
Krauss iz Linza. Pri km 29 se doseže postajo
Isola/Izola, ki je ohranjena in pred katero
stoji lepo otroško igrišče. Po postaji prečka
trasa cesto 111, na tej strani pozidana, onstran
pa se nadaljuje kot gozdna pot. Pri ca. km 31
se ta pot spremeni v asfaltirano kolesarsko ste-
Ljubljena Parenzana!
zo. Od tukaj je trasa označena kot sprehajalna
pot in kolesarska steza. Pri km 32 se doseže
osvetljen tunel Saletta (Šaleta). Na drugi strani
vodi trasa nežno ovinkajoč se naprej do kraja
Strugnano/Strunjan, kjer se trasa ponovno
izgubi ob prečkanju ceste 111. Šele po nekem
križišču na koncu kraja se vidi čez majhno rečico
Rojo star temelj mostu. Naslednjih 200 m
gre trasa delno poraščena naprej, dokler človek
ne stoji pred zaporo. Ta kos je mogoče po uradni
kolesarski stezi obiti in kmalu je mogoče
nadaljevati po asfaltirani poti (= trasi). Tukaj
gre naprej skozi zaselek Preval, dokler človek
ne doseže 550 m dolg Portorožki-tunel, na njegovi
sredini se nahaja km 36. Takoj v bližini
južne odprtine tunela, na pobočju v smeri centra
Portoroža, smo vzeli naše 1. prenočišče.
Naslednji dan smo štartali ponovno pri odprtini
tunela in odšli naprej po asfaltirani trasi,
kjer nam je v zaselku Lucan križal pot majhen
kamniti most, v katerega je bil vgrajen
nam prvi viden mejnik: T.P.C. = Triest-Parenzo-Canfanaro.
To zato, saj naj bi se izgradnja
proge predvidoma nadaljevala do Canfanara
(Kanfanarja), vendar jo je 1. svetovna vojna
preprečila. Canfanaro je odcepna postaja Istrske
železnice od Divače proti Puli (ta še obstaja)
k 22 km oddaljeni postaji Rovigno (Rovinj)
– ta proga je opuščena. Na tem območju
se nahaja tudi železniška postaja Portorož/
Portorose, katero smo zgrešili, saj je zgrajena
v popolnoma drugačem stilu kot vse druge železniške
postaje. Med Portorožem in Lucio/
Lucijo se trasa zaradi izgradnje cest ponovno
izgubi. Ampak na območju Bortole (S. Bartolo/S.
Bartol) smo jo ponovno našli, saj tukaj
vodi čez traso naslednji majhen kamniti viadukt.
Levo od ceste 111 – v enem useku – gre
do Sezze/Seče (ni bilo postaje) in skozi zaselek