winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Janez Akvila – Pomemben panonski mojster gotskega stenskega slikarstva
mérju. Še posebej opazna je podobnost izrazov
obeh Michaelovih upodobitev.
Vpliv italijanske umetnosti lahko opazimo v
mnogih državah Srednje Evrope. V teku 14.
stoletja je prišlo veliko italijanskih umetnikov
v Nemčijo, Avstrijo, na Češko in Madžarsko,
večina iz Furlanije ali Trentina. Med vladavino
rodu Anjou na Madžarskem (Karl Robert
I. 1301-1342 in Ludvik I. 1342-1382) je prišlo
mnogo italijanskih umetnikov tudi z juga polotoka,
predvsem iz Neaplja in s Sicilije. Danes
ne moremo več določiti, ali je Johannes Aquila
kadarkoli ustvarjal v Italiji, niti ali je kadarkoli
ustvarjal na Dunaju, v Pragi ali na južnem
Tirolskem. Če temu ni bilo tako, je italijanski
vpliv na Akvio treba pripisati zgolj njegovim
sodelavcem, potujočim umetnikov. Ti sodelavci,
ki so se nemara celo neposredno soočali z
italijansko umetnostjo, člani njegove delavnice,
njegove »ekipe«, so obogatili skupno delo
z metodami kompozicije in tehnike, pridobljenimi
v Italiji. Ne smemo pozabiti na vpliv meniških
redov na umetnost 14. stoletja. Ti redovi,
v našem primeru so to predvsem avguštinci,
so bili prave večnarodne organizacije srednjega
veka, ki so posredovale umetnost Evrope iz izvirnih
držav v daljne kotičke naše celine. To
vlogo posrednikov umetnosti so imeli ti duhovniški
redovi od 9. do 17. stoletja.
Povzemimo na kratko tok naših misli. Domnevamo
lahko, da so prihajali Aquilovi vzorniki
umetnosti iz najrazličnejših krajev in pokrajin
kot so Praga, Dunaj in Italija. Morebitni
umetniški vplivi z Madžarske so manj znani
in do sedaj sploh neraziskani, čeprav je ta dr-
žava v času Aquile doživela pod vladavino kralja
Ludvika I. (Lajos) – znan tudi kot Veliki
– zgodovinski vrhunec.
Posvetimo se na kratko še delu mojstra v njegovem
rojstnem kraju Radkersburg. Zgodovinsko
izročilo priča o tem, da so bila dela, ki
so se nahajala v tamkajšnji mestni župnijski
cerkvi Janeza Krstnika, ki je bila zaradi požara
leta 1509 uničena. Danes lahko vidimo samo
še ostanke poslikav. Ker so konec 20. stoletja
porušili nekdanji avguštinski samostan, se je
prav tako zgubilo veliko Aquilovih del. Tudi v
t.i. Pistorjevi hiši (Radkersburg, Glavni trg 3)
najdemo še danes pomembna dela tega umetnika.
Stenske poslikave so nastale okoli leta
1390. Njihov velik zgodovinski pomen se skriva
v tem, da so dokazljivo prve svoje vrste v
Avstriji s posvetno, torej vsakdanjo tematiko
(lova motivi, viteški in drugi spopadi, ljubezenski
motivi).
Življenjsko delo Johannesa Aquile je dokaz, da so
imele v Evropi državne meje le omejen vpliv na
širjenje umetnosti. Celo jezikovne meje pri tem
niso imele nikakršne vloge, kot dokazuje primer
Aquile. Danes si tri ljudstva – Avstrijci, Madžari
in Slovenci – delijo tako prizorišča Aquilove
umetnosti kot tudi duhovno zapuščino tega
zaslužnega panonskega mojstra. V Evropi 21.
stoletja dobivata duhovne korenine medsebojna
povezanost posameznih območji na področju
kulture vedno večji pomen, kar je dodaten
razlog, da se moramo ukvarjati z zgodovinskoduhovno
povezanostjo posameznih večjezičnih
območji in negovati njihovo dediščino.
13