winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Pred tekmo za jugovzhodno Evropo
Pred tekmo za jugovzhodno Evropo
Emil Brix
Zmeraj je enako. Sprva ne želi nihče sodelovati, potem pa so že vsi vse vedeli. Govora ni o razpadu
realsocialističnega režima v srednji in vzhodni Evropi in tudi ne o avstrijski uspešni vlogi v srednji
Evropi, temveč o “Balkanu”. Odkar so vse dežele zahodnega Balkana od EU-dežel 2003 dobile
obljubo obvezujoče perspektive članstva v Evropski uniji, se počasi začenja tekma dežel sosed za
najboljše štartne pozicije za glavno vlogo v prihodnosti jugovzhodne evropske regije. Pospešeno
pred EU-pristopom prvih nesporno Balkanu pripadajočih držav Bolgarije in Romunije.
Slovenija začenja svoje prednosti spoznanj in izkušenj iz jugoslovanskega časa glede na geografsko
lego uporabljati za gospodarske povezave in kot politični posrednik v političnih vprašanjih zahodnega
Balkana. Grčija redno poziva k jugovzhodnim evropskim konferencam in se ponuja kot
soseda z največjo gospodarsko močjo. Madžarska je že zdavnaj dosegla svojo streznitev, da EUpristop
ne pomeni izključno zanimanje zahoda za Panonsko nižino in začenja previdno ponovno
vrednotiti zgodovinsko končljive situacije v odnosu do Romunije, pa tudi otomansko dediščino in
možnosti kooperacije z multikulturno Vojvodino. In kje stoji Avstrija?
V komentarju Janka Lorencija v slovenskem časopisu „Mladina“ je bila pred kratkim avstrijska jugovzhodna
evropska politika opisana na presenetljiv način: „Avstrija se (enako kot Italija) vede do
Slovenije pokroviteljsko, tudi če je to skrito za diplomatsko vljudnostjo in taktičnim laskanjem.
To je stara država, ki skuša čimprej izriniti vse, kar zbuja spomine na zanjo nečastno obdobje druge
svetovne vojne, hkrati pa znova okrepiti vpliv v jugovzhodni Evropi. Na to območje, ki se deloma
prekriva s habsburškim cesarstvom, prodira sistematično, predvsem ekonomsko, s tem pa tudi
politično. Teren za širjenje svojega vpliva vidi tudi v Sloveniji. Pri tem pohodu na jugovzhod si
pomaga s svojo relativno močjo, jasno definiranimi državnimi interesi, tesnim sodelovanjem med
politiko in gospodarstvom, izurjeno diplomacijo in ranljivostjo vsega tega prostora“.
Da slovenski komentator pripisuje Avstriji toliko občutka za realnost in usmerjenost k cilju, me je
po eni strani veselilo, pa vendar istočasno začudilo. Koliko mišljenja iz časa hladne vojne je v oceni
novega slovensko-avstrijskega sosedstva in v prašanju sodbe o jugovzhodni Evropi še obstoječe
2