winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

etnične skupine ponovno vidno vključujejo
v svetovno dogajanje. Po razpadu vzhodnega
bloka se je podvojilo število evropskih držav:
Slovenija, Hrvaška, Srbija, Črna gora, Slovaška,
Češka, Ukrajina, itn.; te nove nacionalne
države iščejo oporo in pribežališče v starih
ljudskih epih in mitih. 14 V zadnjih letih je slovenska
etnična skupina iz Koroške zaradi še
zmeraj nerešenega ‚vprašanja - krajevnih napisov’
poskrbela za članke z velikimi naslove
v celotni Evropi. Ne sme se pozabiti na ostro
diskutirano problematiko migrantov/k, koncept
multi-kulturne družbe izgleda neuspešen,
medtem se že govori o paralelnih družbah, ki
seveda zaradi svojih zaprtih jezikovnih in kulturnih
prostorov skrivajo v sebi velik konfliktni
potencial.
Kljub napredovanju globalnega povezovanja
se jezikovni in kulturne prostori ne dotikajo
brez konfliktov, že skoraj pozabljena kategorija,
nameč etničnost, se je vrnila v središče pozornosti
dogajanja. Ne enotnost, uniformnost
so centralne evropske teme, temveč različnost
in heterogenost, in kot že na začetku omenjeno
je akcent na jezikovni in kulturni raznolikosti,
katerega pa je v praktičnem skupnem
življenju še potrebno rešiti. Projekt Gesellschaftliche
Mehrsprachigkeit/Družbena več-jezičnost,
propagiran cilj vseh evropskih državnih
in vladnih šefov (Barcelona 2002), je še v
povojih, saj skoraj polovica vseh Evropejcev/k
razen materinščine ne govori tujega jezika. Sicer
obstajajo številni pospeševalni programi in
akcijski načrti Evropske komisije, vendarle jih
je potrebno tudi izvesti, in ti potrebujejo predvsem
prizadevanje nacionalnih držav.
14 prim. Josef Schmid: Rast prebivalstva in mednarodni konfliktni
potencial – od ideološkega do demografskega stoletja, http://
www.uni-bamberg.de/fileadmin/uni/fakultaeten/sowi_lehrstuehle/bevoelkerungswissenschaft/
dateien/Downloads/Zfbw.
pdf. (2.8.2006), s.3.
Kulturna dediščina?
Glede Štajerske in Gradca je mogoče pripomniti
sledeče: v okrožjih Radkersburg, Leibnitz
in Deutschlandsberg obstaja sicer medtem v
nekaj ljudskih in osnovnih šol slovenščina kot
izbirni predmet, kljub temu pa bi v smislu že
omenjenega evropskega pospeševanja po družbeni
več-jezičnosti bilo potrebno te možnosti
razširiti. V Gradcu so jezikovni tečaji slovenščine
na univerzi, ljudski univerzi, WIFI-ju,
v Evropskem centru in v drugih privatnih inštitucijah,
vendar v javnih graških šolah (ljudski
šoli, osnovni šoli, gimnaziji) te ponudbe še
zmeraj ni.
Kljub skupni kulturni dediščini, slovenski
etnični skupini na Štajerskem in EU-pristopom
Slovenije, ni mogoče prijeti ‚najbližje’ in
skupni zgodovini, jeziku in kulturi dati primeren
pomen.
Zato ni presenetljivo, če lahko tudi v renomiranem
kulturnem časopisu Falter beremo o ‚Slowenen-Machern/Organizatorjih
- Slovencev’:
„Kako so si dobronamerni Gradčani izmislili
manjšino – in katerega uspeh je spodletel. […]
Da so se prebivalci petih vasi [v Radgonskem
kotu: Dedenitz/Dedonci, Sicheldorf/Žetinci,
Zelting/Zenkovci, Laafeld/Potrna, Goritz/
Gorica] po razpustitvi mnogonacionalne države
v sedaj nemškogovorečo Avstrijo odločili za
nemški jezik, je vsekakor mogoče sprejeti racionalno
in najde ustrezno spoštovanje – zlasti,
ker so se vse pogosteje vozili na delo v nemškogovoreči
Radkersburg, namesto, da bi kot
njihovi predniki na meglenih poljih razbijali
buče in peli slovenske ljudske pesmi.“ 15 Avtor
teh vrstic, Norbert Mappes-Niediek, opisuje
šrajerske-slovenske prednike cinično kot ‚po-
15 Norbert Mappes-Niediek: Organizatorji Slovencev, v: Falter
Steiermark, 7. marec 2005, www.falter.at/web/print/detail.
php?id=191 (14. 8. 2006), s.2.
3