winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Janez Akvila – Pomemben panonski mojster gotskega stenskega slikarstva
govih sodelavcev ni samo v umetnostni kakovosti
ali ikonografskih motivih, temveč tudi v
napisih njihove kompozicije. Ti napisi pogosto
hranijo neprecenljive podatke o nastanku posameznih
del oz. o umetniku samem. Da je znal
Johannes Aquila v tistem času, torej v zadnjih
desetletjih 14. stoletja, pisati, in to z izredno kaligrafsko
spretnostjo, ni bilo samoumevno.
O Johannesu Aquili vemo na žalost zelo malo.
Poznamo samo njegov rojstni kraj in rojstni
datum, datuma smrti pa žal ne. Vendar zaradi
pomembnih ter zanimivih avtoportretov
poznamo njegove poteze do potankosti. Posamezne
datume v času njegovega življenja lahko
le približno ocenimo na osnovi raznovrstnih
ugibanj in časovnih interpolacij.
Najstarejšo upodobitev Aquile najdemo v zahodnomadžarskem
Velemérju. Upodobitve v
tamkajšnji cerkvi, nastale med letoma 1377
in 1378, so zagotovo delo Johannesa Aquile.
Umetnik je bil v tistem času prav gotovo že izoblikovan
in izkušen, prav tako je znal tudi voditi
sodelavce. Tako lahko upravičeno sklepamo,
da je imel Aquila v tem času približno 30
let, zato lahko uvrstimo leto njegovega rojstva
v obdobje med leti 1345 in 1350. Tudi leto njegove
smrti lahko ocenimo le približno. Zadnje
znano delo Aquile, ki ga najdemo v zgodnji
cerkvi avguštincev v štajerskem Fürstenfeldu,
je nastalo leta 1405. Če je umetnik kmalu potem
umrl, je imel okoli 58 do 60 let. Glede na
takratno povprečno življenjsko dobo lahko rečemo,
da je zaslužni mojster gotskega stenskega
slikarstva, po rodu iz Radkersburga, dočakal
za takratni čas visoko starost.
Za življenja Aquile je prišlo v Srednji Evropi v
likovni umetnosti do pomembnih sprememb.
V zadnji četrtini štirinajstega stoletja se je toga
sholastika gotske umetnosti omilila in s tem
omogočila nove, individualnejše upodobitve
tem in nalog umetniškega ustvarjanja. Ta tok,
ki je vodil v Toskani že v poznem 14. stoletju
v renesanso, je imel velik vpliv tudi v Srednji
Evropi. Tako je prišlo do novega razcveta gotike,
ki je z ganljivimi primeri čustvenega, zanosnega
življenjskega nazora polnil umetniške
moči in ustvaril novo »mehko« gotiko. Panonski
mojster, sin središčnega in obmejnega
prostora tega prečudovitega območja, je torej
trdno stal na tleh, kjer so se odvijale omenjene
spremembe v gotskem stenskem slikarstvu.
V tem času so začeli nastajati v Srednji Evropi
tudi prvi umetniški avtoportreti. Glede na trenutno
stanje umetnostno zgodovinskih raziskav
lahko sklepamo, da je ustvaril Johannes Aquila
s svojim avtoportretom v velemérski cerkvi
prvi primer te zvrsti v Srednji Evropi. To delo
je nastalo med letoma 1377 in 1378. Ta datum
ima velik znanstveni pomen, ker so imeli evropski
umetnostni zgodovinarji portretno plastiko
Petra Parlerja, nastalo med 1379 do 1386,
za prvo dokazljivo umetniško lastno podobo v
Srednji Evropi. Ta kip stoji v praški stolnici in
je veliko bolj poznan kot lepa stenska poslikava
majhne cerkvice ob slovensko-madžarski meji
v Velemérju. Priznani madžarski umetnostni
zgodovinarji, med njimi tudi znani raziskovalec
dr. Tamás Bogyay (1909-1994), opozarjajo
na portretni značaj te upodobitve.
Manj prepoznavne so umetnikove poteze na
avtoportretu v cerkvi v Martjancih. Tudi tukaj
lahko preberemo njegovo pisno invokacijo,
v kateri prosi ogledovalca, naj moli za dušni
blagor stvaritelja te slike. Na sliki prikazani
umetnik kleči na ščitu s tremi polji in nosi
131