winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Kulturna dediščina?
tako slovanski kulturni dediščini, slovanskega
izvora je velik del imen naših bregov, voda, rek
in naselij ter naših ljudi.“ 9
Prizadevanja avtorice se nanašajo na to jezikovno
dediščino, tako kot med drugimi tudi
delo Karla Štreklja. Avtorica je njegovo zbirko
Slovenske narodne pesmi/Slowenische Volkslieder
raziskala glede na topografske omembe
Gradca in Štajerske.
V zbirki je najti ne le številne ljudske pesmi iz
Štajerske 10 , temveč je skupno okoli 200 omemb
Štajerske, Štajercev/k in ‚štajerskega‘, npr.
Zgornja Štajerska je kot topografska oznaka
imenovana v 33 pesmih, tudi Gradec in njeni
prebivalci/ke so omenjeni 66 krat. Ob Wien/
Dunaju, Ljubljani/Laibach, Trieste/Trstu spada
Gradec k najpogosteje omenjenim mestom v
tej zbirki; kot center gospodarskega, vojaškega
in izobraževalnega značaja je imel Gradec veliko
moč na slovensko podeželjsko prebivalstvo.
Predvsem v II knjigi, v kateri je predstavljena
zbirka ljubezenskih pesmi, se kopičijo omembe
štajerskega (77krat) in graškega (32krat), pa
tudi v oddelku stanovskih pesmi, kjer so vključene
tudi zdravljice, je mogoče opaziti pogosto
omembo, seveda je v prvi vrsti opevan štajerski
vinorodni okoliš in štajersko vino, pri čemer
je potrebno omeniti, da niso razlikovali med
južno-štajerskim (avstrijskim) in spodnje-štajerskim
(slovenskim) vinom.
Štajerska kot tudi Gradec sta imela trdno mesto
v slovenski ljudski pesmi iztekajočega se
19. stoletja in s tem je ta zbirka tudi kraj ‚po-
9 Manfred Trummer: Slovanska Štajerska, v: Christian Stenner
(izdajatelj): Slovenska Štajerska. Potlačena manjšina na avstrijskem
jugovzhodu. K znanosti jugovzhodne Evrope II/23 (1997),
s. 15.
10 Nanaša se na zgodovinsko kronovino Štajersko, torej na Zgornjo
in Spodnjo Štajersko.
2
smrtnih glasov’, kot opisuje Robert Harrison v
svoji knjigi Die Herrschaft des Todes/Vladavina
smrti kulturno dediščino in spomin. Harrison
govori o ohranjajočem elementu, ki bo ponovno
izkopan, da se bomo v prihodnosti lažje
premikali, s tem da bomo ponovno pridobili
preteklost. 11
Ne gre le za pietetno ohranjanje in reproduciranje
temveč za novo določitev podedovanega,
ki nosi v sebi stoletje staro življenje, zato razpolaga
z recesivno privlačno silo in nam posreduje
genetsko vez med besedo, svetom, spominom
in časom. 12
Vsi jezikovni prenovitelji na področju literature
črpajo iz starega in ustvarjajo novo, kot npr.
Petrarca, Shakespeare, Goethe ali tudi Goethejev
slovenski sodobnik, Francé Prešeren.
Vsi so bili, z uporabo nadaljnjega izraza literarnega
raziskovalca Roberta Harrisona, genuin
moderni, saj po njegovem mnenju genuin moderni
človek ne išče novega, temveč iz starega
dela novo.
„Prav neverjetno je, da letno izide veliko socioloških
knjig, ki nam razlagajo, da pozno-moderni
človek nima več korenin in izvora in, da
je prenehal skrbeti za grobove, ob katerih bi se
lahko zbral s svojci. Psihologi nam razlagajo,
da je moderni jaz medtem že postal prehoden
in identiteta manjšajoče se sedanjosti prilagojena
improvizaciji, ki mora ostati v stiku z vedno
hitrejšim spreminjanjem.“ 13
Po drugi strani se je potrebno vprašati, ali je
prav ta moderna brezdomnost razlog, da se
11 prim. Robert Harrison: Vladavina smrti, München/Dunaj
2006, s. 11.
12 prim. prav tam, s. 114-115.
13 Gabriele Sorgo: Zemlja, sluz in kri, v: Die Presse/Spectrum, 8.
julij 2006, s.9.