winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Razmišljujoč in čuteč Panonec – Ob 0. obletnici smrti profesorja Dr. Augusta Pavla
Pomen mesta Celja za izdelovanje keramike.
Celje v današnji Sloveniji je bilo najpomembnejše
področje za izdelavo keramike v K in K
monarhiji. Že od 1820 se omenja lončevinska
tovarna Häfele v Slovenskem dolu pri Celju,
obstajali so tudi drugi pomembni tovarnarji
kot npr. podjetji Sonnenberg in Gutendorf. 3
Razlog za naselitev manufaktur majolik v Celju
in okolici je bil, da je bilo zadosti glinenca
in glinice, potrebnih surovin za izdelavo porcelana,
v lastnih jamah in zato ni bilo potebno
poseči po zunanjih dobaviteljih. Dodatna
prednost za proizvodnjo je bila, da so na tem
področju pridobivali črni premog za ogrevanje
žarilnih peči in so na ta način privarčevali
transporte od daleč.
S povezavo na 1854 odprto železniško linijo
Dunaj-Trst in s hitro gradnjo železniške mreže
so bilo vsa področja habsburške monarhije
lahko dosegljiva in po najkrajši možni poti
oskrbovana. Brata Schütz sta koristila te nove
transportne možnosti, tako je bilo mogoče
tudi odročna področja oskrbovati za takratne
razmere hitro in z malo poškodbami.
Z začetkom historizma, v zadnji tetjini 19.
stoletja, se je tudi za keramiko iz Liboj začelo
pomembno obdobje. Nenadoma je bil ta neznan
kraj vsem na jeziku, keramične produkte
Schütz je kupilo veliko znanih osebnosti iz vse
Evrope.
Izdelava in tehnika. Prvotno so v manufakturi
izdelovali posode za vsakdanjo rabo, ki
se konec 19. stoletja predstavlja v zmeraj bolj
umetelnih različicah. Prednostno so izdelovali
3 Nekdanji Deutschenthal (slov. Nemški dol) je majhen kraj v smeri
od Liboj proti Zabukovici. Danes se kraj imenuje Slovenski
dol.
stenske krožnike, karafe, figure in tudi namizno
posodje, kot je narekovala takratna moda
na pragu iz historizma v secesijo.
Tudi izdelovalna tehnika je bila posebna:
Najprej so na lončevino nanesli tako belo plast,
tako, da je bila barva bolj obstojna in je sij prišel
bolj do izraza. To plast so ročno prebarvali z v
vodi topljivim pigmentom in nato spekli v žarilni
peči. To tehniko, ki je poznana že iz časa
antike, so tako izboljšali, da so ročno nastale
prave umetnine. K najljubšim produktom kupcev
konca 19. stoletja sodijo zbirateljski stenski
krožniki, na katerih so bili portreti bivših vladarjev,
npr. Maximilian I., znani sodobniki ali
mitološke figure. Prav tako so kot dekorativne
elemente uporabljali aktualne dogodke kot
tudi scene iz gledaliških del. Posebno pogosto
so v tistem času uporabljali priljubljene motive
azijskega, orientalskega in egipčanskega stila.
Obsežen repertoar so dopolnili z vrči, dodatki
za kopalnico kot tudi z izdelki frivolnih upodobitev
in izrekov.
Ime majolika izhaja iz otoka Malorka, na katerem
je bilo v 15. in 16. stoletju pomembno pretovarjališče
za keramiko špansko-maverskega
izvora in katerih izdelki so prišli v Italijo, kjer
so iz imena Malorka izpeljali ime majolika in
ga prevzeli.
Za dekoracijo keramike so se posluževali različnih
tehnik, tako so uporabljali npr. visoke,
globoke, plitke in polne reliefe. Motive
so previdno nanesli ročno, o hčerki Ludwiga
Schütza, Marie Charlotte je znano, da je bila
nadarjena slikarka in je izdelke deloma sama
oblikovala. 4
4 Fritz Gombocz ima v svoji zbirki signiran krožnik Charlotte
Schütz-Lobe. Informacije o muzeju pod http://www.members.
aon.at/kuk-atelier/
1