winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Ljubljena Parenzana!
Proga od Trsta do Parenza so imenovali „Parenzana“,
ukinili so jo že pred 70 leti, 1935.
Kaj je od nje še ostalo, temu smo hoteli priti
do dna.
Parenzana (Trst–Koper–Poreč) [Triest-Capodistria-Parenzo].
Bila je kk StB (kaiserlichkönigliche
Staatsbahn/cesarsko-kraljeva državna
železnica)-ozkotirna železnica s 760 mm
širino tira. 15. aprila 1899 je železniški minister
Ritter von Wittek (pot Wittekweg pri vojašnici
Reiterkaserne v Gradcu) podelil mejni
grofiji Istri koncesijo za izgradnjo ozkotirne
železnice od postaje Triest-St. Andrea državne
železnice Trst-Herpelje preko Kopra, Buj
za Poreč, eventualno za Canfanaro/Kanfanar.
Canfanaro je bila nekoč železniška postaja odcepa
proge Herpelje-Pula za Rovinj. Zato vidimo
na danes še obstoječih mejnikih (cippo
confinario) vtisk T.P.C.
Poleg tega so bile načrtovane še mnoge lokalne
proge, npr. Salvore–Umag/Umag–Levade–
Lupoglav–Mattuglie/Parenzo–Pisino. Začetek
izgradnje je bil v marcu 1900, otvoritev 1.
dela proge Trst-Buje 1.4.1902, ostale proge do
Parenze 15 .12. 1902.
Koncesija je bila izdana za 76 let, torej do
1975.
Ker je proga 1918 pripadla Italiji, je bil pod
Mussolinijem že 1935 ukinjena (31. 8 .1935 je
zadnji vlak zvečer zapustil Poreč v smeri Trsta).
Torej le 33 obratovalnih let za gigantsko
izgradnjo proge. Vendar to ni bilo najkrajše
razdobje neke proge v stari monarhiji. Proga
Dermulo-Mendel je bila v uporabi le 25 let
(1909-34).
Proga je bila dolga 123 km, imela je 9 tunelov
v skupni razdalji 1502 m, 5 mostov med 8 in
25 m in 6 viaduktov od 40 do 80 m, poleg tega
538 prehodov čez progo (nenadzorovanih), od
tega 49 na običajnih cestah in 489 na poljskih
poteh. Pri 32 postajah z zgradbami 1. ali 2. razreda
(kategorije), 1- ali 2-nadstropne zgradbe
in čakalnice, je poprej ustavil vlak.
Od postaje S. Lucia pri Portorožu je bila od
20. 7. 1912 do avgusta 1953 mogoča železniška
zveza za Piran.
Lokomotive so lahko bile oskrbljene v Kopru,
Sicciolah, Bujah in Levadi, zaradi obratnih postankov
je čas vožnje trajal 6 ur in 45 minut.
Kot pogonsko vozilo so uporabljali parne lokomotive
serije U in P. Iz serije U 7, 8, 37, 38,
39, 40 so vozile tudi v Feistritztalu; U40 je sedaj
pri železnici Murtalbahn, U37 stoji v Kopru
kot garnitura na sedanji železniški postaji.
Skupno je bilo na tej progi uporabljano 14
U (4, 7, 8, 20 – 23, 31, 33, 37 – 40) lokomotiv,
poleg tega 9 P (7 jih stoji v muzeju Leonardo
da Vinci v Milanu, 3 v veliki stekleni
vitrini v Izoli na bivši progi) lokomotiv.
P lokomotive so po ustavitvi delovanja odšle
v Palermo na Sicilijo kjer so jih spremenili v
950 mm in jih preimenovali v serijo 402 (P1
= 402.001).
Istra – večina bo s tem pojmom povezala sledeče:
lepa pokrajina, čisto morje, gostoljubni
ljudje, pri katerih lahko človek preživi neobremenjene
dneve.
Kaj pripravi nedvomno „nore“, namesto tej čudoviti
okolici posvetiti se drugim ekstremom,
preživeti nekaj napornih dni na pogosto ovinkastem
terenu, več kilometrov brez žive duše
– in k temu še čisto prostovoljno s 15 kg prtljage
na hrbtu?
Gre za vrsto tako imenovanih železniških-„arheologov“.
To ni slučaj, na ekspediciji sodelujo-