winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

Janez Akvila – Pomemben panonski mojster gotskega stenskega slikarstva
Preden se posvetimo delom Johannesa Aquile,
se moramo seznaniti z dvema splošnima tezama.
Prva teza priča o tem, da zaslužni mojster
gotskega slikarstva v zahodnopanonskem območju
ni bil le umetnostni solist, marveč vodja
umetnostne delavnice. Že sam spisek del, ki
mu jih pripisujejo, izključuje možnost, da bi vsa
ta dela ustvarila ena samo oseba. Ker je njegovo
ustvarjanje dokumentirano za obdobje skoraj
30 let, lahko upravičeno domnevamo, da je
v tem časovnem razponu zelo pogosto menjal
svoje sodelavce. Tako lahko tudi sklepamo, da
so zaradi stalnega prihajanja in odhajanja sodelavcev
razložljivi razni umetniško-rokodelski
vplivi v stvaritvah Aquilove delavnice.
Druga teza zavzema Aquilovo arhitekturno
delo. Na osnovi njegovih stenskih poslikav
lahko brez dvomov trdimo, da je bil umetnik
podrobno seznanjen z arhitekturo. France Stelec,
zaslužni slovenski umetnosti zgodovinar,
ima umetnika za izkušenega arhitekta. Za to
domnevo obstaja sicer malo dokazov, vendar je
zaradi tega ne moremo izključiti. Z umetnostno
zgodovinskega vidika lahko dokažemo,
da je Johannes Aquila pri svojih delih pogosto
uporabljal pisno invokacijo, da naj ogledovalec
moli za dušni blagor slikarja, nikoli pa za arhitekta
Aquila. Ta ugotovitev je omembe vredna
že zaradi tega, ker je bil umetnik verjetno zelo
samovšečen in samozavesten, saj so njegovi avtoportreti
spadali med prve srednjeevropske
tovrstne umetnine. V vsakem primeru lahko
izhajamo iz tega, da je umetnik Aquila veliko
vedel o arhitekturi, kar je razvidno iz mnogih
stenskih poslikav, ne glede na to ali predstavljajo
stavbe ali pa gradbišča. Ni jezikovnozgodovinsko
naključje, da imajo vsa prizorišča
Aquilovih del tudi madžarsko ime. Ne smemo
spregledati dejstva, da najdemo Aquilova dela
130
v današnji Sloveniji brez izjeme na tistem območju
Slovenije, ki je bilo pred letom 1918, tisoč
let pod madžarsko oblastjo, torej na danes
slovenskem območju ob Muri. Turnišče, pomembno
prizorišče Aquilove umetnosti, se je
v madžarščini imenovalo Toronyhely, od 14.
stoletja naprej pa Bántornya. Kraj Martjanci,
kjer je druga cerkev z Aquilovimi poslikavami,
se je v madžarščini imenoval Mártonhely
oz. Martyáncz. Velemér je bil in je madžarski.
Toda tudi oba kraja, kjer najdemo Aquilova
dela na avstrijskem Štajerskem, imata madžarsko
ime. Radkersburg, v srednjem veku zelo
pomembno trgovsko mesto ob štajersko-madžarski
meji, se v madžarščini imenuje Regede,
medtem ko se Fürstenfeld – tudi to mesto
leži na zelo stari in pomembni trgovski poti na
Madžarsko – imenuje Fölöstöm. In zakaj to
sploh omenjam? Ker nam ta teza lepo dokazuje
dejstvo, kako zelo je bil ta zahodnopanonski
prostor nekoč kljub državnim in jezikovnim
mejam povezan, veliko bolj kot na primer
v dvajsetem stoletju.
Srednjeveški Radkersburg je spadal med najpomembnejša
mesta na avstrijskem Štajerskem.
Tukaj so trgovali z železom, lesom in soljo, ki
so jih pritovorili s splavi iz severa, ter z žitom,
vinom in z živino iz juga. V Radkersburgu je
živelo obrtno dobro razvito meščanstvo, ki je
na križišču dveh proizvodnih območij dobro
živelo in nabralo dovolj moči, da se je lahko
razvilo v vplivno mesto. V tem južnovzhodno
Štajersko mestu se je sredi 14. stoletja rodil slikar
Johannes Aquila, kar dokazuje njegova navedbe
na sliki v cerkvi v Martjancih: »Johannes
Aquila de Radkersburga oriundus«.
Umetnostni zgodovinarji so že zgodaj ugotovili,
da pomembnost del Johannesa Aquile in nje-