winter/zima 2006/2007 Es ist immer das Gleiche ... - Pavlova hiša

OŠ / V slovenskem ljudskem petju in v svetu
se je v turščini spremenila v ednino (množina
te besede je usûller) s pomenom “metoda,
program, sistem, postopek”. Kot glasbeni izraz
sproža podobne predstave kot evropski “modus”,
namreč postopek, vrsta in način nekega
početja. Že zato veje iz semantike tega izraza
povsem drugačna teoretska perspektiva kot iz
latinskega tactus: “dotik, učinek, občutek”.
Najmanjši sestavini turške ritmične teorije se
imenujeta “nim sofyan usûlü” s števcem 2 [I.]
in “semâi usûlü” s števcem 3 [I..] (ÜNKAN
110). V rabi teoretskega jezika se imenujeta “ana
usûlleri” = “materinski formuli”, iz katerih so
sestavljene vse ostale “usûller”. V nadaljevanju
bomo govorili o elementarnih vrednostih 2 in
3, saj so turški termini preveč težavni in izven
turške glasbe nimajo pravega pomena.
V turški glasbeni teoriji definirajo usûller z izrazoma
“zaman” in “vuruş”. Zaman pomeni v
nevtralni jezikovni rabi “čas, časovni odsek”. V
teoriji ritma pa je to vrednost, ki v zahodnem
označevanju taktov izraža vrednost imenovalca.
8/8 takt bi bil v turški teoriji na primer 8
zamanlı. Vuruş pomeni standard - kot v strokovnem
jeziku “poudarjanje, naglaševanje,
udarjanje”. Ta izraz v zahodni terminologiji
nima prave ustreznice. Označuje, koliko poudarjenih
naglasov (udarcev) vsebuje en usûl.
Tako ima na primer devr-i turan usûlü numerično
definicijo 7 zamanlı 3 vuruşlu, kar pomeni,
da ima števec 7 (“sedemosminski takt”) in
tri glavne poudarke (HURŞIT UNGAY 37),
katerih položaj ni spremenljiv - razen seveda v
primeru, če bi se spremenil sam usûl. V Derlerjevem
zapisu ima omenjeni usûl obliko [I.I.I..].
Termina zaman in vuruş imata v Derlerjevem
sistemu natančni ustreznici. Ponavljajoča se
številčna enota zaman se imenuje “oblikovno
število” (kratica OŠ), vsota glavnih poudarkov
pa “udarno število” (UŠ). Slednje, ki je bilo
izbrano z ozirom na pristope afriških formul
zvonjenja, v tem delu nadomeščamo z nevtralnim
terminom “impulzno število” (kratica
IŠ). Od tod naprej sta tako OŠ kot IŠ dela temeljnega
izrazoslovja tega dela. Prej omenjeni
devr-i turan usûlü lahko po tej metodi označimo
kot OŠ 7 / IŠ 3.
Predvsem glede “zahodno” kultiviranemu bralcu
domače predstave “oblikovnega števila” se
moramo zavedati dejstva, da tako predstavljene
entitete niso takti v smislu “zahodne” glasbe.
Od taktov jih razlikujeta dva pojava. Njihove
enote ne nastajajo tako, da se neka časovna
količina deli na polovice, četrtine, osmine itd.,
ampak da se najmanjši vrednosti dve in tri “seštevata”,
pri čemer je obseg prištevanj navzgor
odprt. V osmanski umetni glasbi, ki glede tega
ponuja najbolj ekstremna pričevanja, lahko takšne
zgradbe presežejo vrednost 300 in zavzemajo
obseg celotnih skladb (HURŞIT UN-
GAY 260-263). Gotovo gre pri tem za umetne
hipertrofije, a posebno v bolgarski ljudski glasbi
niso ritmične zgradbe s 40 do 50 števnimi
časovnimi enotami nič nenavadnega. Zato se
aditivni ritmiki tudi izmuzne, če na primer
“sedmerec iz Răčenice” obravnavamo izolirano
in po možnosti razvijamo še teorije, kako
bi lahko bil nastal.
Še bolj pa je pomembno, da pri so aditivnih sistemih
vse poljubne števne enote, tudi neparne,
kot so 5, 7, 9, 11, 13, 15 itd., ne le mogoče,
ampak tudi dejansko v uporabi, in da so lahko
najmanjše vrednosti znotraj ene in iste števne
enote razporejene različno, s čimer nastanejo
različne oblike, ki imajo različna imena. Ozna-